Otrok je bil, in te otrok
Nerad je v cerkev hodil,
V nedeljo že dobil je zrok,
Ki ga je 'z cerkve zvodil.
Roko mu mati: zvon zvoni,
Že v cerkev ljudstvo ide,
Mi v cerkev pojdi tudi ti,
Da po te zvon ne pride.
Otroku zdi se: zvon visi
V zvoniku tamkaj gori:
Zavije v polje jo, leti
Ko šel b' iz šole skori.
In zvon, saj zvon več ne zvoni,
Zlagala se je mati.
Al kak ga groza spreleti,
Za njim, lej! zvon bingljati.
Binglja jo brž, verjeti ni,
Strah dečka jame biti,
Ko v sanjali gre, hiti, leti,
Ga žuga zvon pokriti.
In res, kar ga neso noge
Vse popustivši ide,
Čez grm, čez ravno, čez polje
Na ravnost v cerkev pride.
In v praznicih, nedeljah zdej
Spominja se mi škode;
In vselej v cerkev gre odslej,
Da zvona po nj ne bode.