Prišlo je leto; zreli klas
Očem je radost, njivam kras.
Župan ima naj več polja,
Vse belo žnjic na njem miglja.
Posli jim srpe brusijo
Da v žetju se poskusijo:
Kdo stavkov več nažela bo,
Zvečer petic več štela bo.
Kraj njiv župana šetata,
In pridne žnjice gledata.
Oča je star in sivobrad,
In sin kot rano solnce mlad.
„Žele ste pridno in končan
Vam bodi trud za danšnji dan;
Pazite pa kar vam povem,
Naj pridniša bo mom očem
Ki jutri ko se dan zazna
Naj prva snop nažet ima.“ -
Vidova spi, nje dete spi,
Vso noč se nič ne prebudi.
Al ko zazna se rano svit
Slavuljček jamo jo budit'.
Pa sklene se jej prec oko,
Saj dote spančka še sladko.
Škrjanček zdaj zagostoli,
Vidovo kliče in budi.
Al sklene se jej koj oko,
Saj dete spančka še sladko.
Petelin spet: kikiriki
Vidovo kliče in budi.
V zibeli dete se smehlja
Zaspati to jej več ne da.
Nasiti sinčeka lepo,
V zibeli nese ga sebo.
Nobene žnjice ni še tam,
Župan ob njivah hodi sam.
In: „dobro jutro!“ govori,
„Naj prva s srpom prideš ti.
Molil boga, prosil boga
Naj vodi on in znamnje da.“–
V zibeli detice mlado
Obrača jasno va nj oko.
Poljubi ga, poboža ga:
„Al hotel bi me ti oč'ka?“
Sladko se angelj nasmeji
In: „ata“ v prvo 'zgovori.
In bil mu oče je od zdaj,
Županov sin on vekomaj.