Od kar zavedil sem se sam, Vrstenje srčnih želj imam, Dosežene pa zginejo, In druge prišle minejo.
Dokler otrok sem bil še mlad, Vrstile so se mnogo krat. Imel sem dans jih trideset, In jutri tol’ko novih spet.
In božji ljubljenček sem bil, Kar želel sem, vse sem dobil, Al ko dosegel sem, pa le Ni bilo dosti za srce.
Rasel sem; želje sem vrstil, Spolnitev vseh želja dobil, Hrepenel sem po tičicah; Želel sem po cvetličicah;
Mi tičice prepevajo, Cvetličice precvetajo; Vesel sem jih vesel, pa le Ni dosti dosti za srce.
Slišal sem praviti ljudi, Da boljega na zemlji ni, Kakor prijatelj zvesto vdan Ki kakor dans je slednji dan,
K solzno ’ma z menoj oko, Je v radosti vesel z meno. Dobil sem ga, je zvest, je vdan, Tovariš moj, tolaž in bran;
Ko jokam jaz, tud on solzi, Z veselim on se veseli. Prijazen je z meno ki ž njim Pomenk’vam se in govorim;
Me vsakdo, bodi star al mlad, Pozdravi in pozdravlja rad. Mladenči z mano hodijo, Povsot me sabo vodijo.
Dekleta me srečavajo, Prijazne me pozdravljajo. Vesel sem tega, toda le Ni dosti nikdar za srce.
Trditi slišal sem ljudi, da slajega na zemlji ni, Kakor ljubezni čiste žar, Ki je ljudem od boga dar.
Zželi srce dekličico, Zazre oko devičico, Oko zazre, srce se vžge, Dve duši ste spoznale se.
Zala je, kakor zarija, Znanica jutra zlatega, Krasna je kakor solnčice, Ki svit od njega vsestran gre;
Mila je kakor lunica, Noči temotne lučica Ki je ljudem pokoja vir, In sije trudni zemlji mir.
Al srcu moj’mu dosti ni, Mu dosti ni, še le želi; Al kaj želi, ne ve samo, Povej, če ve, povej mi kdo.
Ki prašam ga, ne ve, molči, Odgovora le ne dobi. Kdo ve, al pač dosegel bom, Ko bom zapustil zemski dom?
Cookies on Poetry Cove