Tica pivka.

Zemlje voda je vplahnila, V dve, tri morja se je zlila. Gora vode ni dajala, Grozna žeja jo nastala.

Vsi ljudje in vse živali Žeje konec so jemali. Klice njihne bog začuje: „Vaše sem zaslišal nuje;

Gora vodo bo dajala, In studenec trda skala; Samo pretoke skopljite, Jih do morja privodite.“

In ljudje so in živali Prihiteli in kopali; Možki z rovnico, lopato Kopljejo zemljo robato;

Ženskam ropota motika, Pridnost je povsod velika. S klinci rujejo otroci, Prst odnašajo koj v roci.

Delala je tud živina, Ino divja vsa zverina; Krave, junci in pa voli Zemljo so z rogovi boli;

Konj taptal je tak togotno, Da vso polt imel je potno. Pes in mačka vkupaj stala, In sta s tacama kopala,

Krt s podgano in pa z miško Ril je prst od spod na kviško; Medved tačar, kosmatinec Volk ovčar, in vsak divjinec,

Lev mogočni, tiger hudi Bili so kopači tudi; Brskale so s kremplji kure, S kljuni race, goske, pure;

Vrabci, orli, vrane, sove Vse vse delalo je rove; Ena sama, sama pivka Lena tam na strani čivka,

Pa jih gleda, zaničuje, Delavcom se posmehuje. – Vodotoči so do morja; Rek dovolj priteče z gorja;

Vsi gase si silo žeje, Sama pivka le ne sme je, Bog jo vklel je, da od zemlje Nikdar vode si ne jemlje,

Sam edini dež sme piti, Kar ga more v kljun vloviti. In kedar jo žeja stiska, Piv piv! proti nebu vriska;

Bog pa čuje njene stoke, K malu dežja da potoke. In ti slišati jo vpiti, Kosec, z mrvo vkupe hiti.

Sploh pa, ki jo čuješ pivko, Pomni ter jo 'mej znanivko; Bog nikol' se ne prekane, Nikdar dolžen ne ostane,

In se vender rad usmili, Kedar prosimo ga v sili; Ne želi pogubo grešnih, Dokaj pot on ima rešnih.