Kaj se tak mi čudiš da od tod hitim,
Da drugam iz mesta tega tak želim?
Prišla je za mano ljuba moja v Beč,
Biti jej brez mene moč ni bilo več.
Bila ti je zala, lepa, čedna stvar,
Srce nje: ljubezni za me vnet oltar.
K malu gospodiči onosljajo duh,
K meni v gostje vodi k malu druga drug.
Lahkoveren reva slincom sem verjel,
Tica mu odpela, ki jej je zapel.
Me pogledala je, nisem bil jej hud,
Ali mene skori je zadel mrtud.
Vabnik jo je speljal, spregel jej po tem.
„K prvemu ne upam, k prejšnjemu ne smem!“
Le bi bila prišla, bil pozabil rad,
Bil skesanki voljno prizanesel pad.
Več govoril nisem, čujem glas od nje,
Da se nosi kakor Dunajske gospe.
Bog ti daj vse dobro, daj sto tavžent sreč!
Svitla luč ugaša, vgasni, saj t’ je všeč.