Oj Štefan srečen si zares,
Ker tako blizo si nebes,
Po celem mestu vidiš vse
Kako lepo pobožno je.
Na cerkve gledaš krog in krog,
Kjer se časti naš gospod bog,
O srečen srečen si za res
Ker tako blizo si nebes.
„O Kranjska dobra duša ti
Ki svet te še ostrupil ni!
O srečen srečen bil bi res
Če bil bi niže od nebes,
Da bi ne vidil krog in krog
Kako se žali gospod bog,
Kako me vsak dan kamnjajo,
In z grobljami podsipajo
Kar vidim jih okrog, ljudje
So marni, toda vsak za se,
ljubezni bratovske nikdar
Se mi prikazal ni oltar,
In kamor se ozrem okrog
Se rev mi trop prikaže mnog,
Bogaboječih prav ljudi
Le malo malo se dobi;
Oj srečen srečen vsak svetnik,
Ki niž' ima ko jaz zvonik!
O Kranjska dobra duša ti,
Ki svet te še ostrupil ni!
Ti mene meniš srečnega,
Ker vidim toliko cerkva,
O srečen bil bi že za res
Ko prišel bi čez gore čeez
Iz mesta na Slovensko stran,
Da tamkaj svoj imel bi stan.
Le tukaj v cerkev hodijo
Da le pobožne motijo,
Možki, da ogledujejo,
Ženske, da se skazujejo,
Da gospod boga žalijo,
In mene vsak dan kamnjajo;
O srečen srečen vsak svetnik,
Ki niž' ima, ko jaz zvonik!