Zalo deklico je vidil moj rojak,
Mlad in lep Gorenec, zal in čvrst junak.
V srcu mu prižgala ogenj plamijoč;
„Bodi moja!“ reče jej ljubezni vroč.
„Nočem.“ „Kakor hočeš; saj je velik svet,
Saj na zemlji dokaj še cvete deklet.
Pa zapojem prosto, pa drugam zletim,
Pa zažvižgam, drugo tičico vlovim.“
Zvezdice migljajo, lunin sije kras,
Fantje pa žvižgljajo, pojejo na vas. –
Prišel sem na Nemce; k malu z mano znan
Bil je dosti čeden, brhek Dunajčan;
Šetala po Pratru se v nedeljo sva,
Sreča naju v cvetju roža Dunajska.
Ves se v njo zagleda, ves za njo gori,
Dviga zdih mu prsi, celo noč ne spi,
Piše cele tri dni in sostavlja list,
Da bi vsak olikan, vsak izraz bil čist.
Pride mu odgovor, pismo kušne koj,
Trepeta, in stopi mu na čelo znoj.
„Ne!“ je celo pismo; črke druge ni,
Gleda, ne verjame, revež omedli.
Drugi dan obiskat ga na dom hitim,
Al zaprto sobo, njega ne dobim,
In zvečer prebiram Dunajčanski list:
„V Donovi utonil je J. A jurist.
Pismo so dobili: z bogom, zali svet,
Al brez nje osul se za me vsak je cvet.“