Na podu manejo proso, Ga dobri bog je blagoslovil, Latje je polno in težko, Po merniku bo stavk gotovil.
Na podu luč osvitlja noč, Počez je ranta vbita v steni, Vtrdila jo je kladva moč, Da se za trud mencov ne meni;
Ti sparoma okoli nje Proso izlat'vajo z nogama, Na njo vpiraje so drže Trdo z obema je rokama.
Fant ima deklico za par Ki vnela mu je v srcu žar. Vse živo. Govorjenje glasno, Juk, smeh, krohot, vse v kolobar,
Gibaje marno, kratkočasno! Povzdignjen v kotu kup visok Lepo zložen je v redu čednem, In ž njega marsikak otrok
Podaja snope v gibu vednem. Le dva pokojna, mirna sta. Med njima fant je sin domači In punca je sosedova,
Ki starost ž njim jo skor enači. Prišla sta vkup iz prva zdaj, Se zvidila, sprijatila, Posestrila, pobratila,
Mogoče da za vekomaj. Karkoli je mencov na podu Za strnjenje otrok srca, Za znajdenje jima po godu
Nihče ne ve, nikdo ne zna. Al čas polagoma pohaja, Se ura bliža polnoči, Juk, smeh, krohot mencom zastaja,
Zmanjkuje vsem že besedi. Ko čmrlji zginjajo jeseni, Počasoma se pozgube. Ne vrne se, k' iz gnjezda gre,
Nazaj domu več ne pribreni. Tako raz kup pozgubili Otroci že so se po časi, Ko prej pohajali, da vsi
Na zadnje so pošli jim glasi, Dremota polasti se teh, Se spanec loti, prime vseh, Le teh dveh ne; še nista trudna,
Še zmirom bolj in bolj sta budna, To reč je za otroke čudna. Kup niža se; bo skor do tal, Proso bo zdaj in zdaj ometo;
Menec je zadnji snop pobral Pod nogi z jezo babo djal Nalaš z bodičevjem nadeto. Končano; iz latja proso.
Gotova je špehova kaša, Želodcu lačnih tečna paša. Obeda kraj. Vse šlo domu je. Povsot je tiho, pokoj, mir;
Le čuk in sova sama čuje In frka okol' hiš topir. Na vzhodu poka rana zarja, Oznanja jutro, beli dan
In solnce, nebnega vladarja, Ki zbuja vse in zganja san. Se giba k delu slednji stan, Vse kar je mirno počivalo,
Vse na nogah je, vse je vstalo. Otroci ino starci le, Ker tem je treba mnogo spanja, Po koncu niso, še leže
In marsikomu se se sanja. Strlinka tudi spi. Obraz Rde jej solnčni žarki zlati Ki jeli v spavnico vlivati
So ravno svita svoj'ga kras; Kot kri so lica nje rdeče In kakor gartroža cveteče, In zaljša še jih solnčni žar.
Obličje pokoj kaže jasno, In pokoj srce, dušo krasno Ki v njo zalezel ni se kvar. Lej, smeja se! o kak so smeja!
To smeh je rajskih angeljcov Ki tronov trona dih jim veja V deželi tam nebeščanov. Ki vidi ga te smeh mladiečji
Se naredi mu tudi smeh In se naznani na obličji Še njega ki ga tare greh, Do srca v živo ga presune
In vdari na zastane strune, In glas omolkle mu vesti Za nekaj časa saj zbudi. Sanja se jej. Nebeške sanje
Veselo vnemajo srce; In sanje niso nič, so djanje, In to kar človek jo glase; Po noči dan so; vir iz duha
Ki dero hitro in počas; Šumi po tiho, spet na glas, In tiho toče da ni sluha, Po pretoki sledi svoj tir,
Kar res je s tem lepo strinjaje, Kar samo misli je izvir. Sanja se jej. O čem? – O mir! Šepta, glasove jezik daje,
Poslušaj, čuj, kaj govori! „Zorin!“ izreče, omolči. Zorinu tudi celo noč Strlina prod očmi je stala;
In ko temoto solnčna moč S površja zemskega pregnala, Iz sanj zbudi ga boli dan. Al bile so prežive sanje
Da bil njih tek bi z dnem končan, Da bi ne spomnil več se na nje. Še spomni se na tanko vseh In jih vesel bude nadalja.
Kak ločil nek od misel teh Bi srečnih se, ki ga nad kralja V veselju dvigajo sladko? Kak pustil bi to dobrodetje
Ki srce čuti ga mlado, Do zdaj še no poznano vnetje? In kaj je bil te srca vžig Ki strnil je na prvi mig
Mladostne duše tak lepo? Bila jo scer ljubezen to, Al tak je še ne morem zvati, Oboje dete premlado
Je še, ime mu tako dati, In kakor rečem nimam prave, Besede nima jezik moj, Dajal izrazu lastne glave
Po svoje vsak pomen bo svoj. Al kaj je, pravi mi srce, Ker samo to sladkost čutilo In za njo dobro dobro ve,
In je ne bode pozabilo Dokler ne vstavi tripa mu Visočja moč neubeživna, Ne zadrži krvi teku
Mu smrt vse vroče ohladivna. Samo razloček med menoj In med Zorinom in Strlino Je te, da možko dete moj
Ljubljenček bil jo. – Za mladino Sladkosti take ne poznam, In duša je še ni vživala Kakor te krat en časek sam
Ki ga po tem ni več poznala. Jaz njega srčno rad imel, On srčno rad imel je mene, Od drugega ne bil trpel
Krivice bi nad njim nobene, In če ga je zadelo kdej Kaj zlega, mene bolj bolelo Kot njega je, in me vselej
Od njega hujše je zadelo; Kar bilo njemu je sladkost Sladkost bila je tudi za me – Kdor skusil sam ni, ne verjame,
Al pa sem jaz bil prepriprost. – Al več ga solnce ne ogreva. Lahka mu zemlja ki odeva Nemila mi ga davno že,
In ga ločila je od mene, Ki me še zdaj za njim srce Boli in bol se ne prežene! – Za toraj sem ko sem učil
Se zgodeb starega zakona, O zgodbi naj bolj pazen bil Od moža ki pozneje krona Ga je kraljeva venčala:
Od Davida in Jonatana, Kako v prijateljstvu bila Sta z dušama si vdana. Ko sebe menil sem oba
In živel v vseh dogodkih ž njima; In Pilad in Orest bila Izraz sta srca mojega. In tako vse kar še jih ima
Dogodkov tacih zgodovina Po sebi meril sem, sebo Prilikoval, in se zvesto Drže še danes mi spomina.
In tako kak pajderastijo Sem menil Grekov običaj, Dokler v pregrešno hudobijo Prestvaril ni je umski zmaj.
Al dolgo jima dano ni Bilo se skupno veseliti, Ni dolgo ne bilo strdi Iz duše jima v dušo piti
Živeti v kup veselih dni. To sveti Michael priroma, Vesele praznike konča, Učence goni spet od doma,
In marsikdo si cur'k solza. 'Z oči kalnih na tihem briše Ko stopa iz domače hiše. Oča so rekli, da naj sin
Študirat gre in v šolo hodi. Reko mu: ljubi moj Zorin, Lej, kmet na zemlji je trpin, Trpin ostane kar si bodi.
Ti moj si, jaz te rad imam, Za to te v šolo popeljam. Scer materi te sklep ni všeč, Od sina loči se nerada,
Al oče sklenil je to reč, In zlati up, presladka nada, Da 'mela sina bo gospoda Edinega iz tega roda
Jo potolaži da se vda, Če tud v očeh ne brez solza; In k malu sta se odpeljala, Z očetom v stari Kranj drdrala.
Prijazno mestice je Kranj, Spominjam se še vedno na nj; Tam živel sem mladostne dneve, Mladostne ne, detinske dni;
Veseli za me so bili, Le malo mi zavdali reve. Za to sem rad obiskoval Se vselej ondi kraje znane;
Naj prvo kjer sem stanoval Ljudi te čas mi srčno vdane. Tam en krat spet čez dolgo grem Obiskat mamke in očeta,
Al z bridko žalostjo pozvem, Da ona je že šla iz sveta. In on – s prestarimi očmi Spoznal, več spomnil se me ni;
Al ko oznanim: kaj, kako, In pa objamem sivo glavo, Poljubim ga – solze v oko So mu stopile; da mi pravo,
Veselja ta je trepetala In gorko mojo potresala. Pristavi mi slonilnik svoj, Po sili na nj me posadi,
Nevrednega me te časti Kakor bi bil služabnik moj. Prinesti naglo reče vina In kruha hleb domačega,
In me gostuje kakor sina Čez dolgo se vrnivšega. Obiskal sem vse cerkve zale, Naj prvo svetega Škocjana
Ki velika je cerkev zvana Od prebivavcov množe male Al vredne vsake dobre hvale. Visoko dimec še glavo
Moli iz gotiškega doma In gleda k višku na nebo, Okoli njega v edno roma Podnebnih kita potnikov;
Počivališče jim je zvezda In ž njo visoki cerkve krov, In turen, star in v edno nov, Jim dom je, kjer imajo gnjezda;
On oče je teh krokavtov, Če oče ne, saj oskrbnik Za sine in za. polosine Od zdolnje Kokrine pečine;
Tam tece Kokra zidov tik. To strašna jo globina ta In z viškega ponižana, O pač že dolgo skale liže
Daje skopala take niže! Komuno v doli je dovolno, Kopališča nam tam bile Zadovoljivo nam popolno.
Nad nami pa čeri strme Visokoravne kot orjaki Molele vun na strani vsaki. In kavke in postovke tam
In kačji vred in gadji plod Po dompljah imajo svoj kot Nedosežljiv zalažnikam. In rožnikranska cerkev vsa
Je kakoršna je pred bila. In danes še ko prejnje čase Pobožne ogledujem krase. Sprostira se od tam ozir
Da lepšega ti ni nikir, Od spodaj suje siva Sava Valovje tje naprej podi, Ga drvijoča od Triglava
Snežnikov veličanska hči. Čez Gaštej nese te pogled In gledaš doli proti Loki, In gledaš plan jo z griči v red,
Čez Šmartno Bitin steg široki, Šmarjetna gora jo na pravi, Ozira se na ravno v te, Umiva v Savi si noge,
In za hribovjem tam v daljavi Ste skrite snežnobele glavi, Šentjošta cerkve turna dva. In glej še bolj na desno stran
Odpre se Bistrška dolina, In hrib za hribom, skalni stan, Skor brez pretrga do Bohinja. In Pungrad nemškega imena
Ima še zmiraj nemšk ime, Tam stale krasnega plemena Ste veličanske lipi dve, Visokovršni nad oblake
Širokolistnih senčnih vej, Al konce na tem svetu vsake Stvari je prej al pa poznej. In tudi tu ozir je krasen
Tje na zahodnjejužno stran, Na Sorško polje, Sorško plan, In kamor val šumi tu glasen Na levo tje do gore Šmarne
Pokraj Marije blagodarne. In proti levi teče Sava, Od zdolej Kokra v njo priplava, Koroške meje silna hči
Ko se naliva napoji. Al tam od kodar solnce vzhaja Je plan do tje kjer vas Šentjur Stoji brez dobre vode kraja,
In dalje da zaklene dur' Mogočni Grintovec s sosedi Na Štajerskokoroško stran; Al proti sevru ti pogledi
Dajo občudovati stan Gorenskih krepkih velikanov, Planinsko Zaplote krasost, In nje soseda – skalnih stanov
Divjine žlahtne – visokost, Orjaškega Storžca strmine, In tje raztegnjene pečine. – In ondi je Zorin prebival,
In prvega poduka dar, Pripravo za prihodnje, vžival. Za uk imel je skrb in mar, Al pridnost to in to marljivost
Poviševal je zlo spomin Strline in lastna zvedljivost Ki prirojeno je Zorin Imel po oču dedu svom
In lastno vsem sorodnikom. Al ti naj glavniši spodbud Bila si le Strlina zala, In vsega dobrega navod
Nevedoma si ti dajala. Bil maren je za to ker ti Za se si njemu srce vnela, Da plama ljubav ne zgubi,
Prijaznost ne bi ovenela. Edino tebi le želi Postreči, da bi le imela Ga rada ti ko tebe on;
In ve da rada ga imaš; In ti da tebe on to znaš, In to je močen spet nagon. Al da je to resnica prava
Previdi slehrno oko, Ker slednji šolski uk predava Strlini kedar prineso Vakance prazniki radostni.
Jo brati je, pisat' učil In v zapomljivosti mladostni Se vsega brž je naučila; Za njo te trud je majhen bil.
K malu je brala in pisala. In toliko hitrejša bila Je v uku vsacem ker dajala Od njega se jej vsa je vaja
K' imel je srce celo nje. Za to podajale jej slaja Obilo so podučbe te. In ona je bila pobožna
Naj bolj pokorna vseh otrok, Svom staršem v slednjem vsa podložna Srdu jim nikadar uzrok, In angoljskega vsa duha
Marijnočistoga srca, In vsi ki so jo le poznali So eno hvalo jej dajali. In taka njena ta pobožnost
Do njega 'mela vso je moč, Dajala mu je več krat zmožnost Da hodil je za njo gredoč, Za njo gredoč, po njej živeč,
In ona bila je priložnost Da zboljšal si napak je več. Pod solncom ni ga brez napak Nobenega bilo človeka,
Posebnost kako ima vsak Ki čednostim kak rane seka; Duh je voljan, meso je slabo In vleče bolje na pohabo.
Zorin tud tega ni bil prost, On primke rad dajal je In v tem je urjena mladost, Po sebno pa Zorin lahkost
V nečednosti si tej pribral je. In ostre, žive so imena Ki jih dajal je on bile, Pristojne podarjencu vse
In prav zadetega pomena Da v občnost so se vrinile. To ni bilo nikar lepo, Pa bila je le vender taka,
Odstrani hembraj se težko V navado vrinjena napaka, In ak se kdo je le 'znebi, Zgubi po težkem jo borenju,
Al pa če kaj se prigodi Človeku važnega v živlenju, Kar časi ti je majhna stvar, Sama na sebi brez pomena,
Osebno pa je velik dar, In v tem obziru mnoga cena. Prigodljaj kak kjer se spozna Kak neprovidljiva previdnost
Veliko in veliko pot ima In modro vse in prav ravna, Kar um, in kakoršno 'ma pridnost, Pregledati nikar ne ve
Če še tako visoko gre. Vakance so bile. Doma V očetnem rojstnem kraji Je blizo bival spet srca
Ki ga pojilo z medoslaji. Bil čas je ko po polnoči Nikoli več pokoja ni, Ko ročne trlice rožlajo
Ko pridne trice lan tero; Dokler je noč pestače 'majo, Za dne se deca k njim zbero. Zorin jo tudi prikoraka,
Marljivost tric ga veseli, Marljivost res ne koj enaka. Al trice niso brez soli, One so tice tankokljune,
Njih jezik zakomunjen ni Ima napete ojstre strune, Le vari ti, še prekose Te v primkodajanju one.
Strlina tudi je prišla, Lepo na smeh se je držala. Zorin jo vgleda; hipno vsa Pozornost je na njo zbežala.
Al glej, z obraza zgine smeh, Obrne se in gre Strlina, Od jame stran koraka v speh In nc porajta za Zorina.
Kako je to? Je on uzrok Da se tak brž je umeknila? Ne on. Al kteri drug otrok ? Ne. Vaša, trice, užalila
Jo primkovanja je grdost, Ne on; ni njega nikdar čula. Njegova to zazna bistrost, Ga rdečica jo obsula,
Ga zaboli, se zmuza stran; In važen za nj je bil te dan, Trenutek te; in te trenutek Razvade bil mu je sozutek,
Ta rana se je zacelila, Nikoli več se ponovila. – En krat dobil jo v bukvicah, Na ktere ona je molila.
Pri kipih in podobicah Med listi skoraj brez števila En kip, eno podobico, Pod njo pa to zapisano;
„Preljubi moji materi.“ Otrpnili mu čuti vsi, V srce grenilo ga je zlo. Poznal je on, da roka nje
Pisala je besede te. „Al ljubiš ti očeta tak? Al ljubiš mater ti tako? Odgovor: – nak in nak in nak!“
In dosti je to za nj bilo. Od seh mal bil je ves drugačen, Do staršev ni bil nič več mlačen, In staršem je to dobro delo,
Srce jim zmiraj bolje grelo.
Cookies on Poetry Cove