Do jeseni preživela
Že je mlada tičica,
Starka za njo je skrbela,
Mati srca milega.
Ali mater sokol vjame
Pozno pozno na jesen,
Vso podporo tici vzame
V srcu svojem tič leden.
Zdaj si sama tica boga
Hrane išče na zimo,
Po drevesih vel’ga loga
Leta sem ter tje skrbno.
Gaj ogoli ojstra zima,
Nage debla so dreves,
Piče tičici več nima
Posmojen od burje les.
Ker tedaj je log goliše
Gojzdne trate zapusti,
Tihoma na vrtec hiše
Jest’ iskat si prileti.
Al sirotica se vjame
O gorje na žimnico,
Z locna deček brž jo sname,
V kletko jo zapre tesno.
Res da piti, jest’ imela
Dosti zmirom je vsega,
Al kot zunaj ni vesela
Nikdar nikdar več bila.
Le zdihuje vjeta reva,
Da zgubila je prostost,
Vedno poje in prepeva
Težke sužnosti grenkost.