Tebe, prijat'lica, zmes tisučerne razlike omamlja Toliko raznih cvetic tukaj po vrtu okrog. Dokaj imen ti prihaja na sluh, pa odganja, ti v enem Prvo ime iz ušes drugo barbarsko ime.
Kar je podob si slične so vse, al nikakor enake, In skrivnostno tedaj kaže postavo te kor, Sveto uganjko; da pač bi bilo mi besedo rešivno Tebi naznaniti moč, blaga prijatlica, prec!
V rasti jo zdaj pregleduj, kak lahno postaja sadika. Stopnjama dalje gredoč zrašča se v cvetje in sad. Cimi iz semena se na te hip, ko iz krila ga zemlja Tihoplodivna odda, blago v živlenje spusti,
Ino ko budni, na vek pregibani, sveti svitlobi Koj vse šibke kali nežnih peres izroči. V semenu spala je moč; ino predpodoba početka Tičal je v sebi zaprt, skrčen, v mehini zavit
List in koren ino kal brez barve, na pol le vpodobljen, Suho so zdrno tako hrani in mirno živi. K višku žele se napina, če da blagodetni se vlagi, Ino povzdigne se brž iz obdajavne noči.
Al enolična je vsa le prve prikazni podoba, Znami tako se tedaj tudi v sadikah otrok. Precej za tem pa mladika s kolenci sledi za kolenci,
Ter, se dvigaje, novi vednoma prvo izrast, Scer ne zmirom to isto, zakaj mnogoterno rodi se In izobraža list kteri za prejnjim sledi; Bolj prostran in robat, bolj ločen v osti ino v dele
Ki v kup zrasčene prej hranil je spodnji organ. Tako dospe naj pred naj večo odločno popolnost, Da pri nekterih rodeh s čujenjem duh ti navda. Mnogorebrat, nazobčan, na plasti nadunjeno polni
Vidi brezkončen in prost se ti mladike pogon. Zdaj podrži pa z mogočno roko razvijanje narava, Ino ga krmi lepo k veči popolnomasti. Zmerniše sok mu pretaka te čas in posodice oži,
Ino podoba na krat skaže ti nežniši čin. Tiho nazaj se umika poganjk hrepenečega roba, Ino popolniše se receljno rebro stori. Al brez peres ino naglo kocen se nežniši dviga
Ino gledavca na se čudežna vleče izkust. Krog in okrog, v številu se tu ino tam neštevilno Manje nastavlja pero lista podobnega tik. Trdo okoli osi podcvetek krijoč se izvije.
Ino v naj lepši obraaz pisane krono rodi. Tako narava krasni v prikazni visokopoplni, Vrstama vrejen ti ud kaže za udom nabran. Z nova začujen strmiš spet kakor nad tanko podstavo
Spreminjajočih peres gane na reclju se cvet! Ali le ta veličast bo novega snutja znanilo, Pisanobojni list bogstveno čuti roko, Urno stiska se v kup, ino naj bolj nežne podobe
Dvojno na dan hrepene da bi se združile v kup. Ino prijazno stoje zdaj parčiki v kup ljubeznjivi, Mnogoštevilno se krog svet'ga oltarja vrste. Himen k njim prileti, ino blagovonjava mogočno
Toči vlivaje v okrog duh oživljaven, sladak. Zdaj na te hip debeli posamesno klic neštevilno Krije ki o tekajoč v maternem krilu jih plod. Zdaj pa sklene tu klep narava v močeh vekovitna,
Z nova pa klep drug brž prime se prednjega spet, Da naj veriga množi in naprej vse čase se daljša, In da celota živi kakor posamesno vse. V pisano, ljubica, zdaj obrni oči mrgolenje,
Ki pred dušo nič več motno ti zdaj ne miglja. Vsaka sadika ti zdaj vekovitne oznanja postave, Vsaka cvetica steboj bolje na glas govori. In če poznaš in umeš tu bognjine svete pismenke,
Vidila boš jo po tem tudi v spremembi povsot. Mudi laze se gosenca, metulj pa delavno hiti, Človek omično menjuj clo si gotovi obraz. O le pomisli kako je polagoma ljuba navada
V nama izcimila se tud iz spoznanja kali. Kak razodelo z močjo prijateljstvo v prsih se nama, Kak na zadnje rodil Amor je cvetje in sad. Misli, kako zdaj to zdaj uno podobo je čutom
Najnim, tiho plode, dala narava v podar! Tudi današnjega dne se veseli. Sveta ljubezen Do naj viš'ga sadu misel enakih želi, K soji enac'o rečeh, da po tem harmonskega mnenja
Združi vkupaj se par, najde visostniši svet.
Cookies on Poetry Cove