Ovsenják.

Kruh nobeden ni tak ojster, Da bi lakote bil mojster, pregover. Stoji stoji tam beli grad,

Vtem gradu gospodičič mlad, On po gosposki je zrejen, O kmetih slabo podučen; Od prvih let, od mladih nog

Kar dal mu je živlenje bog Le zobal je potičice Iz rmene pšeničice, Na sladkem, mleku mešene

Vse s cukrčkom potresene. Stoji pred gradom klopica, Ni lipova je hrastova, Popotnikom pripravljena,

Pod streho tje postavljena, Da lahko ondi prevedri Če huda ura ga vhiti. Sem s polja kmet pripelje rež,

Kar vlije se dol z neba dež. Pa vstavi voz pod hrastičem Da varen bil bi pred dežjem; Vedrit gre sam na klopico,

Na klopico na hrastovo, Popotnikom pripravljeno Pod streho tje postavljeno. Pod streho on, pod streho voz

Pa vzame v roko kruha kos, Oj kruha ne rženega, Pač kruha kos ovsenega. O čeren, čeren je zares,

In iž nj gleda polno rees; Al kmet ga zoblje, ga zoba Ko bila bi potičica, Ker grude ga že lakota

Od poljedela težkega Pa zoblje zoblje ovsenjak. Skoz okno se ozre grajšak, Skoz okno gleda, v kmeta zre,

Ki spešno tak črnjak mu gre. Začudi se, zavzame se, Kako mogoče jesti je Pač kruh, ki v njem je taka zmes,

In iž nj gleda polno res. Popraša ga pobara ga, Al kaj okusen slaj ima. „O dober dober slaj ima

Okusen kot potičica. Pokusite, pokusite, Gotovo mi potrdite.“ Pa vzame ga, pokusi ga,

Al prec iz ust izbrusi ga: „Ne jejo tacega ljudje, Bilo bi komaj za svinje, Kdo nek bi grudel tako zmes

Ki iž nje gleda polno res? Od prvih let od mladih nog, Kar dal mi je živlenje bog Le zobal sem potičice

Iz rmene pšeničice Na sladkem mleku mešene, Vse s cukrčkom potresene Do zadnjih let, do starih nog

Dokler mi da živlenje bog Le zobal bom potičice, Iz rmene pšeničice Na sladkem mleku mešene

Vse s cukrčkom potresene.“ Odreče kmet, odgovori: „Mogoče nemogoče ni, Zgoditi še se more vse,

Al boste al ne bodete, Obrani tega naj vas bog In tacih varuje nadlog.“ Prevleče se, in prevedri

In zopet solnce prisveti, Požene konja kmet in gre Grajsšk pa okence zapre. Stoji stoji tam Zaplota

Soseda strmega Storžca In druge gore tam okrog, Ki jih odeva gojzd in log; Po njih paso se srnice,

Oj srnice, srne skačne, In divje koze skačejo, Se v zelenicah pasejo, In zajce, zajčike plašne

Pa vjede po grmeh love. V nedeljo je grajšakov god, Grajšakov god vesel bo god. Grajšak poklice lovce vse,

Med njimi tudi kmetič je, Ki vidil jesti ga grajsak Na klopčici je ovsenjak. Vsi lovci vkupaj pridejo,

Pod gradom vkup so snidejo, Grajšak pristopi, govori Le tacih lovcem besedi: V nedeljo prvo moj je god,

Gor v gore zdaj bo vaša pot, V gorah paso se srnice, Oj srnice, srne skačne In divje koze skačejo

Se v zelenicah pasejo, In zajce zajčike plašne Pa vjede po grmeh love; Tje gori v gore pojdemo,

Da kako srno dobimo, Al kako kozo vjahamo, Al vjedam zajca vzamemo. V gore gredo; ž njimi grajsak

In nese svoje brešno vsak, In vsak se dobro preskrbi, Grajšaka nošnja le teži, Zatoraj vzame majheno

Jedila v svojo torbico. Al gore gore so gore, Kdor jih no zna, na nje ne gre, Kdor jih pozna, se preskrbi

Si polno torbo naloži. Še dneva pol minulo ni, Že prazna torba je jedi, Popoldne pride; lakota

Presilna se že loti ga Pa vtolažiti moč je ni, Ker prazna torba je jedi. Kmet-lovec tolče, ovsenjak

Približa k njemu se grajsak, Približa se, zaprosi ga Da naj mu kruha kos poda. O kak ga je, kako mu gre!

Desi je črn, se nič ne vpre. – Sam sebi lovec govori: „Mogoče nemogoče ni, Črujaka nisi jedel še,

Poznal še ovsenjaka ne, Le zobal si potičice Iz rmene pšeničice Na sladkem mleku mešene

Vse s cukrčkom potresene; Al kruh noben tak ojster ni Da lakota ga mojster ni. Mogoče nemogoče ni,

Kar ni, se more, se zgodi.“