Stoji stoji tam samostan, Menih je v njem, ki let' in dan Premišljal je samo le to Kako v nebesih je lepo,
In kakšno je veselje tam, Ki je ljudem prikrito nam, Ki vidilo ga ni oko, Ki slišalo ga ni uho,
Ki ga čutilo ni srce, In ki presega vse želje. Iz kloštra šel počasnih nog Sprehajat enkrat se je v log;
Kar na drevesu pevčica Zapoje rajska tičica, In poje poje tak lepo, Da obena tica ne tako.
Prepevala je glorijo, Ki jo v nebesih vživajo; Prepevala na jasen glas Je njega veličast in kras
K' je zemlje in neba vladar, Od kterega je vsaka stvar; Prepevala kak božji svit Nebeščanom je vsem odkrit:
Kak angelci lepo pojo, Lepo pojo, sladko pojo, Sveti trojici strežejo, Marijo d'vico venčajo,
Ki vsa vsa osvitljena je, Kraj sina posajena je. Pela je od veselja tih, Ki so v številu 'zvoljenih,
Ki njih posest za vekomaj Veseli je nebeški raj, K' obličje božje gledajo Brez nehanja ga vživajo.
In pela je tako lepo, Tako lepo, tako sladkoo, Da se od glasov presladkih Je precej zameknil menih.
Zbudivši spet se v klošter gre, Vratar neznan mu va nj odpre. Poznal menihov nič več ni, In njega tudi ne oni.
Kako je to, kako je to? Pred eno uro je bilo Ko sem zapustil samostan, Da šel sem v log, ko slednji dan,
In spremenjeno je vse zdaj, In skoraj mi neznan te kraj. Zdaj spomni viši se opat Da j' bral v zapisniku enkrat,
Da šel menih iz kloštra je Pa da ni vrnil nič več se, Pa nikdar se ni vrnil spet, Od tistih mal je tri sto let.
Tedaj poslušal tri sto let Sem rajsko tico pesem pet'; Ker sladka tak je pesem b'la Ki pela jo je tičica,
O kakšna še le glorija Veselja bo nebeškega!
Cookies on Poetry Cove