Vstopim se na vrh planine,
Solnce ravno gori gre,
Z nebotične visočine
se mi daljni svet odpre.
Ozrem se na domovino,
Gledam na Gorensko stran,
Zrem dolino za dolino,
Za planjavo vidim plan.
Polje žitno rodovitno
Se v oči mi lesketa,
Vidi pridnost se očitno
Kmetovavca marnega.
Bistri potok, reka vije
Se tje v rajsko zelenjad,
Zemlja vlage se napije
In rodi stoteren sad.
Hrib za hribom se dviguje,
Gora gleda čez goro,
Božjo moč mi oznanjuje
Vse kar vidi krog oko.
Od tam belega Triglava
Daje mi v oči ozir,
Bistra tam izteka Sava,
Petja nevsahljivi vir.
Ondi se mi odgrinjuje
Blejskega jezera kras,
Raj pozemski, kjer dviguje
Iz valov se k nebu glas.
Od tam doli, kjer megla se
Ravno je pretrgala
Sem v oči mi lesketa se
Svit zidovja belega.
Stara tam stoji Ljubljana
Vse dežele kinč in kras,
Mati sinom slavnoznana,
Z gore čuj pozdrava glas!
Zrem po hribih, zrem po polji,
Mečem sem in tje oči,
Gledam kar mi je po volji
Mesta, trge in vesi.
Vidim pred seboj Gorensko,
Tamkaj Notranjsko poznam,
V vinorodno stran Dolensko
Zdaj oči tje vprte ’mam.
Tamkaj doli s Kranjci brati
Štajerec se in Hrvat,
Ne zamuja desne dati
Tu mi Korotanski brat.
Rajske radosti zigrava
V vnetih prsih mi srce,
Vidim, brata brat spoznava
Vedno bolj od dne do dne.