Noč, pravijo, 'ma svojo moč,
In taka moč je čudna,
In temna noč je strašna noč,
Je grozna, nepriljudna.
Al veča je bogastva moč,
Ta moč je še bolj čudna,
Te ne ustraši temna noč,
In še tak nepriljudna.
Poglej ga kmeta, kak hiti
Tje gor na križempotje,
Zaklad ga tjekaj tak drvi,
Ki v risu tamkaj not' je.
Tri letne šibe leskovke
Vijavne nese sabo,
Pred Vidjim solncom vrezane,
Ker so le te za rabo.
Ko pride tje na sredo se
Na sredo pota vstavi,
In ris okol' in 'kol' sebe
Tri šibe dolg napravi.
Načrta ga, in stopi va nj,
Enajste pričakuje
S turna se zvon, ki kladvo na nj
Udar' lo je, začuje.
Na glavi mu začno lasje
Se k višku dvigovati,
Kakor se v jezi grebene
Živalim sploh na vrati.
Že misli: sto in sto pošast
Bo zdaj in zdaj prihrulo,
Jih kdo ve kaj, ki njih oblast
Pekel je, ga obsulo.
V naprej že sveti križ stori
In rožnikranec moli,
In stopi, da na vse strani
Lih daleč je okoli.
Na krat se razsvetli nebo,
Ko solnce bi sijalo,
In bliže bliže to svetlo
Je k njemu prihajalo.
Približa se mladeneč mu
Ves v svetlem oblačilu,
Dol z neba je poslan prišel
Po božjem naročilu.
In stopi k njemu, da novo
Oplužje mu v darilo,
Orodje drugo vse tako
Za kmečko opravilo.
Podajal mu je vso molče,
In zginil je podavsši,
In kmet domu s podanim gre,
Pomen daril spozavši.
In kakošen je te pomen?
Povem ga vsem in tebi:
Kdor priden je in pa pošten,
Ima bogastvo v sebi.