Noč plahotna je zbežala. Zvezde, svitle pred, temne, Truma gajskih tic je vstala, Pesme njihne se glase.
V zraku daleč, kamor moje Skor oči ne sežejo, Tam škrjanček glasno poje Pesem svojo jutranjo.
Dvignil k višku je zato se Tak visoko v sinji zrak, Ker z visine bolj lepo se Vidi zarje zlati trak,
Zakaj, prelepa zarja! tebe gledam Še zmirom rad, ko kdaj sem gledal te? Zakaj imam te vedno še tak rad, Tak rad še zmirom, kakor nekedaj,
Ko bil otrok, ko dete bil sem še? Zakaj pač obiskujem vedno še Tak rad višavo tega grička tukaj, Otrok ki obisk’val sem ga tak rad?
Otrok še bil sem - o presrečni čas! Nikoli, o nikoli iz spomina Ne prejde mi te rajskosrečni čas! Otrok še bil sem; jutra lepega
Peljala me je mati na grič, Te čas sem prišel semkaj prvi krat, Te krat sem vidil zarjo prvo pot, Pokazala mi bila jo je mati
Z desnico, z roko pravo, ter je djala: Glej, dete ljubo! tam na nebu gori Oblakov lepi lesk, svitlobo krasno Ko bila bi iz zlata čistega.
Pa veš od kod svitloba ta je taka? Odsvit, odlesk to luči je nebeške, Ki hodi skoz nebeške zlate vrata, In tak lepo lepo oblake barva,
Odprte namreč zjutraj so nebesa, Tu hodijo skoz vrata angeljci Ki varvali po noči so otroke Pobožne, pridne, radoslušljive.
In poročila bogu nosijo, Če dobro so, če slabo so se vedli. In drugi hodijo skozi vrata doli Nazaj na zemljo v bran in var ljudem
Da ognejo podnevnih se nesreč. Zatoraj dete vedi se lepo Da dobro le od tebe poneso K očetu ki tam gor stanuje
In tisučerno dobro vse plačuje. – Zato imel sem zmirom te tak rad, Ker to, kar majhen je verjel otrok Pozabiti ne da se tako naglo.
In toraj hodim toli krat na grič Le sem k’ ugasati začnejo zvezde, Ko ti se zarja prikazuješ ondi, In radostno se smeja mi srce,
Duh dviga se, in k višku duša gre.
Cookies on Poetry Cove