Od starodavnih časov že
Prebiva v temni gori strah,
V podobi majhene žene
Jo gorsko ženo kliče vsak.
Po gojzdu sem in tjekaj hodi
Nikomur vljudna nič ne škodi.
Prišla je tjekaj v gojzd enkrat
Uboga žena rudar'ca
Suhljadi po grmeh iskat,
Ker jo je reva stiskala,
Ko išče v misli zatopljena,
Se jej pridruži gorska žena.
Ustraši se in obledi,
Pomiga jej pritlikovka;
Ne magaj – tak jej govori –
Da tare, vem, te revščina,
Zatoraj sem prišla za tabo
Da te obup ne vnese sabo.
Na klopčič preje, motaj ga,
Brez konca je, mu kraja ni,
Ko tek je tira solnčnega,
Te živil bo do konca dni.
Pogledati le v sredi vari,
Če ne, te reva v novo vdari.
Motati žena urnih rok
Na motavilo koj začne,
Redi so motovilni krog,
Al klopčič le enak si je,
In pridno rudar'ca sirota
Od jutra do večera mota.
Preide k malu revščina,
Že v miru leto je prešlo,
Pa rudar'ca omagala
Pod silo je zvedavostno,
In dalje mogla ni strpeti,
Se v klopčič mogla je ozreti.
Zabode v sredo iglico,
Kar klopka kon'c prikaže se
Ah kak se je razlegalo
Po hiši njeno tarnanje!
Z rokama, ah, kako je vila,
Želela skor, da b'mrtva bila!
Ko trenil bi, pritlikovka
Pred ženo stopi na en krat:
Ker srečo si zapravila
Pa pojdi zopet drv iskat.
Poteče klopčič, več ne mota,
In rudar'ca je spet sirota.