Brezbožnik.

Na jasnem nebu luna plava, Pošilja luč na vse strani, Vse ve kaj se pod njo godi, Skrivnosti nočno pregledava.

Ona je solnce mračnih tic, Budivka tihokrile sove, Sprimljavka vkanljivih lesic; Volkovom kaže dobre love,

Iz gojzdnih vabi jih temnic. Ona je fantov sprimljevavka, Razsvitlja jim do ljubih pot. Ona dobi vsak skriven kot,

Je bistrogleda zalez'vavka. Ona prihaja v spavnice, Pokojnim ne stori nemira, Čez tih obraz na tihem gre,

In zlatih sanj mu ne podira. Al strašna za nj ki je zločest, Ki očitavo ima vest! Plahototvorna na nj pogleda;

Pobegne san; on se zbudi, Pred njega plašnimi očmi Pošast nezemeljska stoji, In va nj zija prikazen bleda.

Strah dvigne k višku mu lase, On zameži, oči zakrije, Al vidi še pošast meže, In pot mrtvaški ga oblije.

Ona razločka ne pozna, Zahaja v koče in palače, Pripravljen tisti svit ima Za bogatine kot berače;

Ona po nebu gre počas Svoj pot čez mesto in čez vas. Poglej jo! izza gojzda plava, Umika senca se na stran,

Počas meni se te postava, Tišči jo v les, osvita plan. Posije zdaj na streho koče, In k oknu leze od ondot,

Al skozi nj iti ni mogoče, Sestrica jej zastopi pot; Na sredi mize luč je bila, Voščena sveča je svetila,

Voščena sveča žegnana, Pri sveči pa v naj prvi bliži Odrešenik razpet na križi, Pod križem mati žalostna.

Okoli na klopeh sedijo Tik eden drugega možje, Vsi modro, resno se drže, Manj govorijo kot molčijo.

Med njimi hišni gospodar Ko nem ne govori besede, V obraz rdi zdaj k' ognja žar, In zdaj ko zid so lica blede;

In kedar k višku so zravna, Z životom se do stropa stegne, In mu oko pod klop na tla Al pa na steno v stran pobegne –

Sekira tam leži na tleh, Tu risanca na steni visi – Ko ustnici tedaj nasmeh Okroži v strašnem mu obrisi,

Da groznega bolj vidil nisi, Ko plam zablisne mu v očeh Kot blisk iz črnega oblaka; Možem zdrgeče žila vsaka.

Obrne v njega vsak oko In pazno, kaj počel bo, gleda, In vse obhaja groza bleda, Pripravlja v brambo vsak roko.

Oni sosedje so, vaščani, Prišli so stražit ga nocoj Da v boli dušni jim neznani Ne storil kaj bi nad seboj;

Prišli so ker je k njim po dnevi Poslavljat hodil se rekoč: Nobena več ne prejde noč In bom otet pozemski revi.

Sicer bi mislili da šali, Al danes teden tega dne Prigodki pred očmi so vstali In šale blizo ne puste.

Po noči bilo. Vse pokojno. Le vode šum, koles ropot Tihoto krati neprestojno In sove kdaj pa kdaj vofot.

Počiva vse. V nobeni hiši Ni luči več. Vse mirno spi. Le v oštarii luč gori,

In govorica tam se sliši; On je. Žganje pred njim stoji, Peklenskega studenca vir Če v napek rabo ga obrača.

On sam. K pokoju šel oštir In ž njim družina vsa domača. Da mirno šel domu bi bil Zastonj gaje oštir napravljal,

Ga nagovarjal in svaril, Al on se bolj in bolj je vstavljal; Na zadnje reče mu tako Besede strašno za uho:

Al si tak slabega spomina Da za prisego več ne veš? Razdreti jo brezskrbno smeš? Brez zlega biti meniš čina?

Bila je pozna, trda noč, Pri tejle mizi ste sedeli, Odpraviti vas ni b'lo moč, Žganja ste le in le želeli;

Jaz dal ga nisem piti več, Tedaj si v jezi ti goreč Boga tu gori strgal preč, Na sredo mize ga postavil,

In luč na vsako stran prižgal, Kakor za sodbo red napravil, Klobuk počasno z glave djal, Povzdignil k višku to desnico,

Odprl tri prste govoreč: „Nebesa, čujte ve resnico, Pa v ognju ti pekel plameč; Prisegam pri sveti trojici,

Prisegam pri Marii d'vici, Pri angeljcih, pri vseh svetnikih, In pri vseh božjih pomočnikih: Če kdaj še stopi noga moja

V to hišo, čez te hišo prag, Odpri, pekel, se luknja tvoja, Prederi žveplomorje vrag, Po me naj pride vas brez broja,

Prevzemi čez me ti oblast Peklenska smolnata pošast V podobi studnega pozoja, In živega me v žveplo treši,

In božja milost me ne reši!“. Ti si prisegal, se rotil, Nam so lasje po koncu stali, Ti sam si mrzel pot potil,

Tovarši tvoji so zbešali. Prisegal si, prisegši šel, Prisego čule so nebesa, Prisego slišal je pekel,

Pekel ni gluhega ušesa. In lej! minul je kratek čas, Kaj mar ti? ti si spet pri nas. Končal oštir in šel k pokoju,

Sam hlapec še pri njem sedi. Preplašen ves, un ves je v znoju, Po čelu se mu pot cedi, Al trma dam ga ne pusti.

Oko se plašno mu obrača, Plah sem in tje divja ozir; On plen, vesti je zle igrača, Notranji ga pekli prepir,

Prešel iz srca mu je mir, Va nj zlezla nepokoja kača. Po glavi roji mu prisega, On čuti breme, greha zlost,

Oh nič več duh njegov ni prost, On sebi sam je skor nadlega, Notranjost mu je sam razpor, In um z brezumom bije bor,

In lastni šum ga plaši, bega, Možgane vnema mu prisega. Enajst udari. Piš nastane, Zatuli zunaj ljut vihar,

Zdrobi se okno; v hišo plane Mrtvaške tice grozen par, Uhoglušiven zvizd zakroži, Da kar ušesa preleti,

Prešine groza vse kosti, In stopa mrzel pot po koži; Va nj zaleti se, zavofoče, Od njega pade in zakroče,

Tje v drugo okno sfrfota, Klinglin! po tleh črep zaropoče, In odletela sta oba. In on kleči na sredi hiše,

Od njega kaplja pot krvav, On ves trepeče, naglo diše, Pogled njegov – izraz zmešnjav. Roke v kup sklenjene drži,

Oči zatiska in meži; Odpira usta, z žnabli miga, In nerazumljivo momlja, Z zobmi, s čelustjo šklemfeta,

In sem in tje mu brada šviga On molil rad bi al ne zna. On molil ni; saj ni b'lo treba; Čemu? ni v dobro in ni v kvar;

Vse eno salnce sije z neba, Al molimo al pa nikar. Kleči. On klečal ni že davno, Čemu koleni bi pestil?

Oblak na polje bo dežil Al krči se al drži ravno. On trepeta. Duhovna prosi. Sicer mu mašnik ni bil mar;

„Kaj čem jaz ž njim, kaj z mano far? Brez farja tud se dobro kosi.“ Cerkovnik brani se, ne gre O polnoči po tolažnika,

On šel bi po nj že za bolnika, Al zdravemu se odpove. „Hu, grabi me!“ zavpije strašno. Lasovi vsem se zgrebene,

Kaj bi počel, noben ne ve, – Molčijo, gledajo vsi plašno. On tuli kakor divja zver; „Hu, grabi me!“ rjove,

Rjove, tuli v eno mer, „Hu, grabi me!“ rjove. Kdo grabi te? – „Oni, oni! Vse črno jih krog mene skače,

Iz gobcov ogenj jim plami, V me švigajo ognjene kače. Hu, „naš si, naš si“ zvizdajo, Napinajo strašno trebuhe,

Od vseh strani ugrizajo, As as! strupeno pikajo, Njih zvizdav sič gluši mi sluhe. Uhu kako kako reže!

Kak črni so se vsedli v kote! Ti naš si naš, prišli smo po te Na tvoj klic! hu, gorje gorje!“ Bili duhovi so mu prazne,

Otročjih čenče marnovanj, Ni v hude ver'val ne v prijazne. Nebes ne pekla ni b'lo za nj; Kaj grabi ga, reži zdaj va nj?

On tuli z groznim rjovenjem, In „naš si“ vpiti ne neha, Sosede zbudil je s tulenjeni, Prišli so v kup; vse strah ima.

Oni ne vidijo ne duha In ne strahov; za kačji sič Uho njihovo nima sluha, Kar kaže on, za nje je nič.

Pa vender se jim grebene, Jim k višku vstajajo lasje. Prižgali žegnane so sveče, Prinesli žegnano vodo,

Škropili ga, pojili ž njo, Al on le tuli in trepeče, In žnabli trdo v kup drži, Ko mu dajejo vode piti;

„Nikar! on žuga v me skočiti, On kar po vodi v me tišči!“ „Hu, naš si, naš si, naša žrtev!“ Zatulil, zgrudil se ko mrtev.

Ki priča so, se križajo, Po vsem životu trepetajo, Plašno se k njemu bližajo, Po koncu ga ravnajo.

Ni v njem več znamenja živlenja, Omahne glava mu na stran, Iz udov zginil gib in gan, Roke, noge, – plen otrpnjenja,

V popolno padel nezavest. Le tu leži – podoba strašna! Ki vidi – dober al zločest – Oba,je strah; tako je plašna!

In tak leži, da dan posije, Da solnce mu zavednost da, Nazaj mu brihtnost pripclja, Al um od zdaj le mrak mu krije.

Ko mine dan in pride noč In predpolnočna ura bije, Ga zgrabi neka divja moč, Ne da mu vest pokoja, mira,

Obupnost sem in tje ga tira. Nesrečnih misel divja truma Pekli, drvi ga v samomor, Al kak svršiti strašni tvor,

To voli zdaj ostanek uma. Izvoli, pa zavrže v novo, In sam ne ve kako in kaj; Konča, kar sklenil za gotovo,

Mu nepogum, njegov sprimljaj. In od soseda do soseda, V dvoumu sem in tje blodeč Poslavlja se in pripoveda,

Da vid'li ga ne bodo več. Za to so jih je nekaj zbralo, So stražo ga nocoj obdalo. Enajst udari. Vse molči.

Pokojna noč, nebo je jasno, Po nebu luna gre počasno, Se skozi lino pomoli, Na tla ob zidu luč razlije,

Kamor ni sveča segala, Edino to temo obsije, Da dene v svit se hiša vsa. Od zunaj zašume drevesa,

Po borih veter zapihlja, Po malem se mrače nebesa, Mem okna sova frfota; Trepeče on; vse strah obdaja,

Molče, kaj bode, čakajo, Na nebu bolj temno prihaja, Oblaki razno vstajajo, Čez luno dalje plavajo,

Njih senca se ob zidu plazi, In čudni sence so obrazi. Zdaj lev s povzdignjeno glavo Mogočno in počas koraka,

Za njim hijena, tigra skaka, Pozoji, zmaji se vijo, Prehaja mnogovrstna spaka Le bolj in zmirom bolj gosto.

On vidi, meni jih pošasti Poslane satanje oblasti. Čokat in zraščen kakor slon Popade puško, jo napne,

Nasloni s hrbtom se na steno: „Mrtev bo kdor te hip ne gre, Al ne obračajte se leno.“ Bežijo; noge speši strah.

Živlenje reč je dragocena, In smrt prenegotova zmena. Bežijo; duh postane plah, Pogum upade jim na mah.

In on nategne petelina; Zablisne; koj za bliskom: pok! In „pok“ odjekne borovina, Da splaši zver in dvigne v skok.

Ni sebi storil žaloga, Skoz okno le je puško sprožil, Vstrelivši pa jo prec odložil, Od sebe lopil jo na tla;

Popadel križ, pred se ga trešil, Ob kratkem grozno še zaklel, Zagrabil luč, iz hiše spešil, Zaklenil vežo, streho vnel,

Na štirih voglih v ogenj del. Kot suha hosta koj se vname, Primika k vrhu sapa plame, In plam je v migu vso povil.

Nenadni dan, ponočni svit V okolici ljudi budil, Al preden pridejo gasit, Že hiša je na pol zgorela,

Zastonj ves trud, zastonj njih dela. In on krog ognja skače nor, In ko divjak kahlja so grozno: „Ki mu je mraz, naj pride skor

Sem gret se, da ne bo prepozno. Pekel zija; kak plešejo, Kak sučejo, vrte se v kroge, Na ples me sabo vlečejo

Med svoje trume mnoge, Iz gobcov plami švigajo, Tule mi s kremplji migajo.“ In poje, pleše in kriči,

Da ko mravlje po hrbtu lazi, Da prešinjuje strah kosti, Blede od groze vsem obrazi. „Lovite ga, držite ga,

Nikar ne izpustite ga, Da ne stori kaj hujega, Saj vidite, da je brezumen,“ Tako zakliče mož pogumen.

In skočijo trije za njim. On vidi, v log svoj beg obrne. „Po gojzdu te pa ne lovim,“ Vsak reče, in gasit se vrne.

Al k mal' iz lesa pridivja, On tuli, rjove, zija, In dirja da za njim kar žvižga; Mod ljudstvom divji krik nastane,

Oni kričijo: viž ga, viž ga! On zaleti se, v ogenj plane, Kup iskr se iz ognja dvigne, Zelen plamen spod njega švigne.

Iz ognja ga potegajo Oni z železnimi drogovi, Kar da so marno segajo, Kar morejo vse tvegajo

Oteti smrti ga gotovi. Dobe ga vun. Strašan pogled! Sožgana ž njega vsa obleka, Raz glavo las je zginil sled,

Nič več podoba ni človeka. Leži ves murast, osmojen, Mehurčast ves in opečen, Nič nohtov nima na rokah,

Nič nohtov nima na nogah, Reži z drogovi mu zavdana Med ramama, globoka rana, Da vtaknil v njo bi lahko pest;

Minula gaje vsa zavest, Leži ko mrtev, nič ne giblje, Vsem zdi se daje dušo dal, Pa lej, nekol'ko se zaziblje,

Nekoliko se je zmajal, Ko, mne da boli ga bo rešil, Škaf vodo nekdo na nj je trešil. Prebrihta se in spet zave,

Ker on je bil postave trdne; Na čudno vižo zdaj se zmrdne, Da vsi gledavci zameže, In ker ne more več hoditi

Začne so v ogenj kar valiti. Za noge nekdo ga tedaj Potegne spet od ognja v kraj, V kosmato plahto ga ogrne,

Povije va njo ude črne, In konec s kamni obloži Da gibati se moč mu ni. V pesteh mu koža je ostala

Ki jo za noge vlekel ga, In unemu osvalkala Se je z života tudi vsa, Po travi zgrbana ležala,

In prišla sta dva črna psa. Pečeno kožo pozobala. In mine noč, in pride dan. In z dnevom strah ljudi premine.

On še živi. Čez revni stan Besede žale kar ne zine, Otrpnjen za vse bolečine Ne čuti opeklin ne ran;

Oči brez solz so in brez joka, Brez zdiha grod, srce brez stoka, Vse vzel mu zle vesti je strup, Otopil čute mu brezup.

Duhoven ga tolažit pride, Pripelje spet mu um nazaj, Dobi nektere jasne vide, Zaveda se: kako in kaj.

Besede božje mili glasi Zravnajo k sebi ga po časi, Da se pripravi, in skesan Seje spovedati voljan;

Al misli: kaj je storil zlega, K izpraševati vest začne, Premnožnost grehov z nova vsega Iz uma spravi in ga zbega.

„Zastonj, zastonj je“ –pravi – „ vse, Mogoče ni, da božja milost Mi prizanese zlob obilost, Prevelik, strašen je moj greh:

Pohujšanja obilodajec, Prisegolomec, bogotajec, Ki mi nebo, pekel bil smeh! – Besede njih, ah tako sladke,

Kak rado pilo jih uho, Kako so v srce tekle gladke, Te strup od zun povit s strdjo! Podrli so mi mojo vero,

Jaz sem in nisem veroval, Prišlo mi dvomov je čez mero, Z glušenjem vestnim sem jih gnal, Al nisem jih odgnati znal. –

Postal sem oče. Hči rojena Pokoplje mater; hčer tedaj Ostala mi je še ta ena; Po uku njih ravnal sem zdaj,

Naravi zročil sem jo v rejo, Kak jo zredila, orli vejo; Ona telesa zgodnji sad, In njo je sodba umorila,

Dvomorca mene je storila, Jaz dveh živlenj postal sem tat; Kako na takih zlob obilost, Ozrla bi se božja milost! –

Zaslepili so mi oči, Govorili so zapeljivci: Da ni nebes, da pekla ni, Da to le govore lažnjivci.

Jaz sem verjel. Jaz sem zaklel, Zaklel, zarotil se, prisegel, In vragom vzeti me velel, Če bom prisego toto spregel.

Jaz nisem mož beseda bil, Prelomil sem prisego grozno. Prišli so – bilo je prepozno, Cel trop je za menoj sledil,

In dali mi pokoja niso Režali v me so: „naš si, naš!“ Smejali pa se mi oni so, Da pravim to jim le nalaš;

Al oh po noči in po dnevi Brez neha so drvili me, Jaz vedil nisem, znal se ne Oteti taki grozni revi;

Prihajajo od dne do dne, In enkrat grozno zareže: „Držite ga, lovite ga, Nikar ne izpustite ga!“

ln planejo trije za mano, Podijo me, drve neznano; Pritekel sem na rob pekla, Odprt pred mano brezen režal,

Nazaj' bi bil tečas rad bežal, Al za menoj je truma šla. Neznano vidil sem prikazen: V peklu za mene prostor prazen.

Postal sem; gledal ne hote; Prišla je pogubljena duša, Nad njo z zasmehom zareže; Uho mi kar nje glas ogluša,

Trije na krat po njej planili, Z veseljem so jo zgrabili Na stol goreč posadili, Besede grozne zatulili:

Le sedi sedi duša Saj to je tebi všeč; Ti tamkaj si sedela Na mehkih sedežih,

Zdaj tukaj bos sedela Na žgečih ogelcih. Raz sedeža so stranjo vzeli, Položili v razbeljeno

So jo železno posteljo, To strašno pesem so zapeli: Le leži leži duša Saj si navajena.

Ti tamkaj si ležala Na, postljah pernatih, Zdaj tukaj boš ležala Na žgečih ogelcih.

K njej v posteljo so gada djali Strupeno kačo pasasto, Hudo pošast modrasasto, Te strašnodivji glas zagnali:

Le nori nori duša Saj si navajena, Ti tamkaj si norela Z nesramnimi ljudmi,

Zdaj tukaj boš norela Z goreč'mi kačami. Iz postelje so vun jo vzeli, Oblačit šli so v ježe jo,

Z gorečimi ovili vso, S posmehom divjim rjoveli: Le nosi nosi duša Saj si navajena,

Navajena hoditi Štimana, gizdava; Ti tamkaj si nosila Žido in panteljce,

Tukaj se boš ovila V goreče kuščarje. Za kapljo vode je prosila: Stopijo žvepla in smole,

S pijačo tako jo poje, Peklenska truma pa je vpila: Le pij le pij o duša Saj si navajena;

Po dnevu si le pila, Po noči pjančvala! Obrnem se; al že trdo Stoje podivci za meno,

V me zaletijo se tedaj, Me pahnejo čez brezna kraj, V plameč sem ogenj se pogreznil, Cel trop je planil na me zdaj

In pod se me v požar poveznil; Z drogovi okovanimi Po meni zdaj so segali, Po hrbtu so z neznanimi

Bodali v mene dregali; Zdaj pustili so me za malo; – Al glejte, jojta! spet gredo Kaj ondi jih iz tal je vstalo,

In zmiraj še prihajajo!“ Oblaki so čez solnce lezli, Ob postelji njih senca šla, V prikaznih memo begala,

In razni kipi so se tvezli. Trop vran sokola pripodi. In grozno ono kročejo, Pod okno privofočejo,

In krokajo da vse gluši. „Hu, grabijo me!“ zakriči, Zažene se – mrtev zvali. Oči odprte so zastale,

In plašen je še zdaj njih gled, Ostudno usta so zijale, Po vsem obrazu groze sled. – Nehotoma je vsak izustil:

„Kakor živlenje taka smrt; Ki ga je v nemar ves čas pustil, Zaklenjen za nj je rajski vrt, Rad va nj bi šel, al je zaprt.“