Locen je nastavil Tonče,
Tičico je na nj'ga vjel,
Snel jo je iz locna lahno,
K sestri tekel ž njo vesel.
Lej, sestrica, lepo tico,
Tebi dam jo, vzemi dar,
Pičli dar ljubezni moje –
Ne zametaj ga nikar.
Ne odrekaj mi veselja,
Saj sem sestrica ti brat,
Vem, da' maš me brata rada,
Znaš, da' mam te sestro rad.
Kletko vzemi, v njo zapri jo,
Pa jej zdrnec jesti daj,
Ondi pesmice prepeva
Ti v veselje sladko naj.
Veš, da imam – reče sestra –
Kakor sebe rada te,
Toraj slušaj srčni bratec
Prosim, govoriti me.
Tičico poglej, kak rev'ca
Trese se, kak se boji,
Kak me milo pogleduje
Z mokrimi od solz očmi.
Mislim skoraj, da me prosi
Izpustiti jo pod zrak,
Ker mi tak iz roke sili,
In uiti skuša tak.
Prosim, daj, spustiva tico,
Kdo nek, prašam, rad ni prost?
Vstvaril nas je bog svobodne,
Sužnost, ah, je srcu ost.
Ali zima je že blizo,
Več ne kinči polja strn,
Kje za živež če dobiti
Revna tica dosti zdrn?
Še v nebesih mili oče,
Dobri oče še živi,
On preživil bode tico,
Ki skrbi za vse stvari.
Izpustiva, prosim, rev'co,
Naj se prosta veseli,
Stvar'ca, vidiš, je nedolžna,
Sužnost naj je ne teži.
Brat je sestro srčno ljubil,
Ter odreči ni mu moč,
Izpusti jo in obimečka
Sestrico ljubezni vroč.
Angelj nju dveh to je vidil,
Hitro bogu poroči,
Vsa nebeščanov družina
Se o tem zaveseli.