V Algiru noč in dan je vrisk, In jok in stok potresa zrak, Brezbrojno gleda solnce stisk, In tisuč rev pokriva mrak,
Kar zvezdic z jasnega miglja Težavo vsaka svojo 'ma. Poslušaj kakšen hrup in šum Od brega morskega vrši?
Al spet prignali novih trum Ubozih tržci so z ljudmi, Ki jim odsvetil zadnji dan Je od svobode obsijan?
O ne, to šum bridkosti ni, Te vrisk težave ne pozna, Veselje se tako glasi, In radost takov don ima.
Morda obhaja god Algir, Je praznik te ga šuma vir? O ne te šum je ves inak, Bolj radosten in bolj vesel,
Da tak se veseli divjak Bi komaj, bi nerad verjel; Kristjani oproščeni so Ki tak veselo vriskajo.
Kdo jim je dal svobode žar, Po temni noči solnčen dan? Ne prašaj; kaj je tega mar, Al krščen al mahometan;
Naj bo kdor hoče; ki je bil Je blaga dnša, ljudomil. Potihne šum: – Spet zahrušči, Al ne veselje, žalokrik;
Od morja na uho bobni; Gorje, na vekomaj jetnik, Po dnevu in po noči trt, Živlenje hujše kakor smrt!
Na dušnem trgu, lej, stoje Na prodaj razpostavljeni, Po boljših kupci brž hite, Brž pobero se trdniši;
Gorje za nje, ki so močni, Sto krat gorje, ki so slabi! In rešeni, ki memo pot Nazaj jih pelje v Kanaan
Iz Babilonovih rabot, Iz sužne tme na beli dan, Ozirajo se milo v nje Ki jim proti gorje gorje!
In slednjemu se iz oči Za revne brate kapljica Pomilovanja potoči, Za vse vkup in za vsacega,
Ker skusil, skušal jih je vsak, Kako je sužni jarm težak. Kaj vidim tam? je res al ne? Al morda zmota je oči?
„Moj oče! – vender motim se, Pogled ga dolgo vidil ni, Se motim. – Oče je – je že, O radost radost, – o gorje!“
In glej objemata se dva, En mož, en starček sivolas, In en mladen'č rasti moža, Al v lice vdrt, in bled v obraz. –
„Moj oče!“ – „„sin, moj sin!“ Veselja krik in bolečin. Vsa teža sužnosti še le Zdaj stopi sinu pred oči,
Zdaj čuti trinogov roke, In bič svinčeni ga skeli, Ki dokler sam je sužnik bil Ga manj je čutil, kot moril.
Zamisli se, molče stoji, Zdaj žari, zdaj bledi v obraz, Po žilah roji, dirja kri, Zdaj vroče je zdaj mu je mraz,
Izmika prs visok povzdig Mu srca marsikteri zdih. Se duša v dvoje mu deli, In bije sama sabo bor,
Veselje od ene strani, Od druge žalost, srčni mor, Al zmaga duše blaga stran. Sovrag uničen in končan.
Lej srce blago, kaj stori? Za oča v sužnost v novo gre. Prodajavec se zveseli, Da tako dobro menjal je;
Zijal začujenih se trum Do beja zlega krik in šum. Kaj vrišč pomeni,bej pozve, Novico sliši na uho,
Le na uho ne na srce, Srce brezčutno je gluho. Al brez plačila bode sin Ostal za tako blagi čin?
Nikar! obete večni bog 'Zpolnuje vselej, slednji čas, Obljubil sinom blager mnog, Odšlo ga jim ne bo za las;
Ne boj se, bres plačila sin Ne bo ostal za blagi čin. Priskaka k beju sinček mlad, Še micno dete, ves otrok,
Oklene beju se za vrat, Poljubi ga – iz prs globok Očetu to prisili zdih, Prestvari srce mu na mig.
To čuden je srca pretvor, In vender po naravi vse! Lej mlado dete; meniš skor Da angeljček pred tabo je,
Nedolžnost sama, ves priprost Otrok je vsem prijazen gost. Oči – naraven ves pogled – Beseda – misli čist izvir,
Obličje – malarjem predmet, In porok da je v srcu mir. – „Bodite“ – djal gospod je naš „Kakor otroc', in raj bo vaš.“
Kdo mislil bi! solze vlijo Se beju s curkom iz oči, Ki mu solženje je bilo Neznano že od mladih dni;
V srcu se vname prvi čut, Milosten je ki bil je ljut. Odkupi sužnika oba, In pošlje ju nazaj domu. –
Slaviti, pesem, čes koga, Povej, al beja al sinu? Naznanjam pesem in grmim. Sinu sinu čez vse slavim.
Cookies on Poetry Cove