Tvojo čast in hvalo bodem pričal, V srcu svojem te gospod veličal. Jezik moj bo tvoja čuda pravil, Tvojega visost imena slavil,
Ker si moje vrage v beg zavrnil, Moč njihovo v tamen mrak ogrnil, Da opešali so, oslabeli, Pred obličjem tvojim omedleli;
Kajti ti si pravdo mojo vredil, Si na sodni stol pravice sedel. Ti si verokletnike zarotil, Si za vekomaj zlotvorce vkrotil,
Njih imena zbrisal iz spomina, Meč njih dalje ne stori pogina; Mestom njih razdor, razsip si včinil, Njih spomin ko glasa hrup je zginil.
Al za našega gospod-boga se Ne dobi premina večne čase. V sodni stol prerazil je prestolje, Sodi po pravici on vesolje,
Dal se je v zavetje siromaku, Tolažnika revnim ki so v plaku. Up si vseh ki tvoje ime poznajo, Ker so skrb ti, za te mar k’ imajo.
Hvalo mu prepevajte in slavo, K’ ima prestol Sionsko višavo, Sklepe večne milosti njegove Med poganske znanite rodove.
Spomnil se je njih krvi mestitelj, Revnih ne pozabil tolažitelj. Lej potlačili so me sovragi, Daj, usmili se gospod me blagi,
Ki si vratom smrtnim me utegnil, Da nevarnostim sem ječe ubegnil, Da med vrati Sionove hčere Pel bom slave tvoje mnogotere.
Radoval se bodem zmage tvoje, Veselil se iz vse duše svoje. Neznabožci sami v njo so pali, Ki jo drugim jamo so kopali,
V zanjke skrivši položene sami Vpletli so se z lastnimi nogami. Bog spoznan bo ko pravice borec, V delih svojih rok je vjet zlotvorec.
Grešnik naj v pekla pogubo habi, Vsako ljudstvo ki boga pozabi; Kajti vekomaj ne bo pozabljen Revež, ki z ubožtvom je pohabljen;
Ni zastonj njih up potrpežljivi, Kajti ve gospod da niso krivi. Dvigni se gospod, nikar ne hoti Da ti človek se prezlo vkrepoti.
Ljudstva imajo pred tebe priti, Sojeni pred tvom obličjem biti. Daj, postavodajca čez nje ’zvoli, Da spoznajo da ljudje so zgoli.
Cookies on Poetry Cove