Čudno je na zemlji tvoje ime mogočno,
Tvoja slava viša, ko nebo obločno.
Čast osnul iz ust si dec in sisajočih,
Da zavežeš jezik ti nasprot’vajočih.
Ak nebo pogledam, tvojih prstov delo,
Luno in ponebnih svitlih zvezd krdelo;
Kaj tedaj je človek, kaj je sin človeški,
Da spominja se ga še vladar nebeški?
Z veličastno slavo si ovenčal njega,
Majheno ponižal le pod angelce ga;
Del postavil svojih si ga gospodarja,
Cele zemlje njega ’zvolil si vladarja.
Njemu si podvrgel ovce in goveda,
Vse zverine divje slehrnega reda;
Tice letajoče po neba obzorju,
Ribe plavajoče po nezmernem morju.
Tvoje ime gospod naš! kak je čuda polno,
Kak je čudno tvoje stvarjenje vesolno!