V tebe bog sem upal zmirom, Nada si mi ti edina, Reši me gospod zlobina, Z milim me poglej ozirom.
Da preganjevec ne zgrabi Kakor lev mi duše moje, Kajti v pomoč roke svoje Stegniti mi vsakdo zabi.
Ak se rok drži krivica, Ak sem kriv obdolževanja, Naj me pahne maščevanja Jeznih vražnikov desnica:
Ako meni zlo želečim Hudo sem povračal s hudim, V smrt naj brez pomoči zgrudim Se pred vragom čez me večim;
Naj me živega pohodi, Dušo mojo naj jo vjame, Strto mojo čast mo vzame, Vekomaj pogin mi bodi.
Dvigni se gospod in vstani Na mejah vseh meni sprotnih Vragov v napuhu togotnih V sodbo po zapov’di dani.
Ljudstev zbor te bo okrožil, Vrni taj se na višavo, Na prestolje svoje pravo, Ker od tam si tron preložil.
On gospod je, ljudstva sodi, Sodi me po pravdi moji, Po nedolžnosti kar svoji Sem zaslužil, to mi bodi.
Ster’, uniči grešnih zlosti, Bodi pravednim voditelj, Srca in obisti zritelj, Znatelj naše notrnosti.
On ki pravednim pomaga, Pomočnik je moj resničen, Je sodnik močan, pravičen, Ako sodbo tud odlaga.
Ali slednji dan ne žuga? Ako se ne spreobrneš, Dvigne meč, se v prah povrneš, Grenka te zadene tuga.
Lok je svoj napel, nategnil, Smrtne strele na nj’ga djal je, V ognju pšic si nakoval je, Misliš, da mu boš ubegnil?
Glej, on je krivico včinil, Zlo rodil in žalost samo, Kopal je in skopal jamo, Ali sam bo v njej poginil.
Ki jo drugim je napravljal, Žalost samega naj bije, Naj se vjame v hudobije, Sam ki drugim jih nastavljal.
Jaz pa višnjega veličal, Hvalil bom ime gospoda, Od prihoda do zahoda, Njega bom pravico pričal.
Cookies on Poetry Cove