V srdu svom me ne kaznuj,
Me ne tepi v jeze sili,
Klic poslušaj, prošnjo čuj,
Ter se me gospod usmili.
Slab sem, mojo glej slabost,
Vzdravje me gospod obudi,
Trese se mi svaka kost,
V strahu drgetajo udi.
Omedleva v meni duh,
Dušo tarejo mi mame,
Dokorej boš klicu gluh?
Milostno ozri se na me;
Kajti na te nikadar
Ne bo mislil človek mrtev,
Bo li last mu tvoja mar
Ki je v grobu pekla žrtev?
Zginila je trupla moč
Mi od zdihanja in joka,
V postelji solzim vso noč,
Ter ni konca solzotoka.
Zmračil se mi sklen očes
Je od znotrnje žalosti,
Med sovragi čez in čez
Skrčen bivam po starosti.
Proč od mene ti zlobin,
Zdihe moje bog je slišal,
K’ sem ga klical tožni sin,
Me čez vrage je povišal.
Vsakdo ki mi bil je vrag,
Ima se mi sramovati,
Mora vrniti se plah,
Zdajci v strahu trepetati.