Kaj v togoti so nevernim
Srca z jezo se navdale?
Ljudstva s srdom kaj prešernim
Prazne so reči zmišljale?
Zbrali so se zemlje knezi
K zlemu vkup posvetu nov’mu
Prot gospodu v nični jezi,
In maziljencu njegov’mu,
Daj, naztrgajmo njih zveze,
Kar teži nas otresimo,
Žulijoče jarma peze
Nič več dalje ne trpimo.
Toda čigar dom nebesa,
Ki oblaki so mu sedež,
Je vseslušnega ušesa,
Smeja se jim vsega vedež.
Usta v svom odprl bo srdi,
Jim govoril bo s togoto,
V govorici grozni trdi,
S plaho jih navdal strahoto.
Jaz pa kralj po njem, vladavec
Sem na Sionski višavi,
Biti čem oznanovavec
Dani od njega postavi.
Z nebne više se ponižal
Na zemljo do tega sveta,
Meni hlapcu se približal:
"Glej me svojega očeta!"
"Prosi, in kar je nevernih
Dedšina bo moj’ga sina,
Kar pokrajin je nezmernih
Tvoja bodejo lastina."
"Dal v oblast jih bodem tvojo,
Da pod tabo kraljem bodo,
S palco jih železno svojo
Stareš k’ ilnato posodo."
Torej kralji in vladiki
Pazite in pa umejte,
Čujte zemlje vi sodniki,
Ter se podučiti glejte.
In so strahom mu služite,
V njem radujte se v trepeti,
Po njegovem se trudite
Uku žitje svoje ’meti.
Da gospod se ne razkači,
Ne ’zgubite prave poti,
Da v pogubo se drugači
Ne pogreznete po zmoti.
Jeza božja se bo vnela
V kratkem strašna in gorjupa,
Ali doba zanj vesela,
Srečna ki v gospoda upa.