„Ni boga, ni božjega sodnika!“
Pravi zli hudobnega jezika.
Spačeni, nagnusni so in slepi,
Djanja njih ostudni so naklepi;
Ni ga ne, ki bi ne bil hudoben,
Ni ne enega, ki ne bil zloben.
Al gospod na rod človeški gleda,
In kakovi so ljudje pozveda,
Al razumnega dobil bi koga,
Našel ga, ki mu mar je za boga:
Vsi zašli so; sprijen in hudoben
Vsak je; ni ga, ki bi ne bil zloben.
Grlo njih je grob odprt; z jezici
Delajo goljufno v kljub pravici,
Pod njih žnabli-gadje kup otrove,
Kletve polne usta so njihove;
Polni kletve, polni so žerkosti,
Nog so brzih, urnohodnih k zlosti,
Potov njih poguba zaznamnjavka,
In nesreča vedna spremljevavka,
Pot miru jim čisto je neznana,
Božji strah jim reč iz src pregnana.
Al spregledali ne bodo nikdar
Zli, ki moje ljudstvo trejo vsikdar?
Klicov k bogu niso pošiljali,
Kjer ni straha b’lo, so trepetali;
Ker gospod s pravičnimi prebiva
V rodovini ki ni goljufiva.
Vi ste reveže zasmehovali,
Ker so up gospodu v roke dali.
Kdo iz Siona rešnjetvorec
Izraelu pride zla pomorec?
Kdar poreče: stoj! gospod nadlogi,
Kdar bo rešil sužnji ljud ubogi,
Jakobova hiša bo vesela,
Radost bo polnila Izraela.