Pomagaj mi gospod, poglej zmanjšuje
Število se svetnikov in stanjšuje;
Na zemlji med človeškimi otroci
Resnica rejša se in omaguje;
Nečimrnost je njih jezika govor,
Sosedu sosed nično beseduje;
Njih ustnice so polne goljufije,
Njih srce vse dvoumno oglašuje;
Gospod pogubi vse goljufne žnabla,
Vsak jezik ki ošabnost oznanuje,
Ki govore: jezikom čemo našim
Da veličast se čislana osnuje;
Jeziki so za nas, podslomba naša,
Kdo je gospod, ki nam zapoveduje?
„Zavolj ubozih reve zdaj se dvigam, –
Beseda se gospodova začuje –
Zavolj nadlog in jokanja sirotnih,
Naj reva dalje jih ne obtežuje;
Jaz hočem da se v blagor jim pomaga,
Ker truma zlih se čez nje povzdiguje.“
Gospodove besede so resnične,
So čiste, so srebro, ki potrjuje
Ga s čiščenjem sedmerim ogenj,
Veljavo njega jasno dokazuje.
Gospod ti vedna bran nam boš pred sklepi,
Ki zoper nas te rod jih zlobno kuje; -
Okoli in okoli so hudobni,
Z namenom tvom se rod njih pomnožuje.