O gospod, zakaj obrnil Si od mene svoj obraz, Lice svoje mi zagrnil, Ko mi je pomoči čas?
Ko se zlostnik napihuje, Glej se siromak topi, Ali v tem kar namišljuje Vsakdo sam se pogubi.
Srečnega se grešnik meni, Ker zavživa duša slast, Blaženega on se ceni, K’ ima zlo nad njim oblast.
Boga grešnik raztogoti, Ga razpali, vname v srd, Al ne praša v slepi zmoti, Kolik je zaslužil črt.
Taka je njegova zmota, Da mu mar ni več gospod, In njegove vselej pota So oskrunjene povsot.
Sodbe tvoje znati noče, Je ne vidi, je je slep, Nad sovragi biti hoče, Va nje piše trd in srep;
Kajti v srcu svom besedi: Jaz omajal se ne bom, Od rodu do roda, vedi, Brez nesreče bo moj dom.
Usta polna ima zlosti, Kletva govor je njegov, Pod jezikom so žerkosti Polne žalostnih plodov.
Po ubogih gleda, streže In preži ko v jazbi lev, Da zasači v svoje mreže Koga izmed revežev.
Vjetega na tla potegne, Skluči, skrči vkupaj se, Skoči kedar moč dosegne, S kremplji šavsne reveže;
Kajti v srcu ga beseda: „Bog pozabil je“ - slepi - On več mojih del ne gleda, Stran obrnil je oči.“
Vstani, daj, gospod, in dvigni Revnim svojo roko v bran, Milost rešno jim pomigni, Spodi zatiravce stran.
Da je vžalil in razsrdil Boga grešnik, kak je to? Ker je v srcu svojem trdil: Saj me kaznoval ne bo.
Ti pa vidiš bolečine In poslušaš revnih stok, V sodbo tiral boš zločine, Spustil jih ne boš iz rok;
Ti si revnih up in nada, Pomočnik si ti sirot; Vekomaj bo tvoja vlada Gospodavala povsot.
Pokončani, strti bote Ajdje v njega deželah; Slišal je gospod sirote, Jim ugodil po željah.
Srca njih si ti pripravil, Ino vredil jih tako, Da jim za posluh nastavil Lahko svoje boš uho;
Da prisodiš prav siroti, Da povzdigneš nizkega, Da se človek ukrepoti, Dvigne do visokega.
Cookies on Poetry Cove