Blagor mu človeku, ki nikoli vodil
Ni po sledu svojem ga sovet hudobnih,
Blagor ki po stezah grešnikov ni hodil,
Ni sedel na stolu zasmehunov zlobnih!
Ampak čigar volja božja je postava,
Mu gospodov zakon noč in dan so misli,
Kdor po tej postavi žitja tir vravnava,
Ki hotenje le mu višnjega je v čisli.
On bo ko drevesce čvrsto kraj potoka,
Zasajeno v prsti budni rast veselo,
Ki donaša vedno sad svoj za obroka,
In ne bo mu perje nikdar obletelo.
Speh imel v početju, speh bo v reči vsaki,
Kar ravnal bo sreče solnce mu poseje;
Ne tako hudobni; plevam so enaki,
Veter jih odpiše, sapa jih razveje.
Ne strpi pri sodbi kdor je zel po plodu,
Ne obstane v zboru dobrih in pravičnih;
Kajti pot pravičnih znana je gospodu,
Kaznovavec zlih bo pot končal krivičnih.