Vrt mojih sanj je ležal pred menoj,
želja cvetečih in kipečih nad,
nad njim so letali mrakovi črni.
A jaz sem plakal in iztezal roke,
bil se na prsi, padal v rosno travo –
zaman: – izgnan!
Iz teme bliska se kerubov meč.
Jaz hočem, hočem!
V visokem loku je zakrvavel
polnočni vzduh ... mrakovi so zbežali
s perotmi plašno frfotaje ...
Vrt mojih sanj je ležal pred menoj:
plameni so podili se po njem.
Aj to je bila divja orgija!
To bil je bakanal nebrzdanih strasti!
Deviške brezice –kako žare!
Parfumovane tamariske in
aristokratsko samujoče teje
udale so se vročemu objemu.
In v nunskih srcih spokornic cipres
zavrelo je pregrešno poželenje:
proč samostanska halja, pajčolan!
Minilo je. Pepela vročega
si trosim na razmršene lase.
Ni treba, kerub!
Čemu nazaj na pusto pogorišče?!