Ta zimski mrak prepregajo
čarobne pripovedke,
kot v črn baržun uvezene
srebrno-bele cvetke.
Med cveti hrepenečimi
pa lica se hahljajo
širokih ust, dolgih nosov,
ej – pa roge imajo.
Kako se mu smejali smo,
ko nam je dedek pravil,
kak premeteno je kovač
smrt v steklenico spravil!
In kaj potem? – „No da: potem
jo vrže na polico ...
In debel, debel krije prah
že smrt in steklenico ...“
Ded, ti drugače si končal
to pripovedko svojo,
a jaz pozabil sem kako,
zato končam tako jo:
Minil je šumni bakanal,
pogasnile so sveče,
po tleh razbite kupice
leže – črepinje sreče ...
Napetih ustnic med – fej, fej!
Naslade vse – ostudne!
Ne vzdramiš iz mrtvila je,
ne dvigneš duše trudne.
Izpita je, izpraznjena
do dna sladkosti kupa,
a zdaj srce želi, hlepi
po čaši polni strupa ...
Čuj hrum, čuj šum – kot da morje
ob brežne skale buta!
Čuj vzdihovanje, vrišč vesel –
med brati borba kruta.
To ni pravice boj z lažjo,
ne za domovje ljubo,
a to je boj za vničenje,
za smrt in za pogubo.
Hej to obilna žetev je!
Kak padajo obliti
s krvjo rdečo in ječe
pod konjskimi kopiti!
In padajo in padajo
in prosijo polblazni:
„Oj vranci, čili vranci vi,
bodite nam prijazni!
Če ni se nas usmilil meč,
vi usmiljeni bodite –
oj vranci, čili vranci vi –
s kopiti nas pobijte!“
In vranci se usmilijo
in tolčejo s kopiti,
in bijejo in bijejo –
ne morejo pobiti ...