Stari Kiš sedi
sredi izbe svoje,
gladi mačico
in poje:
„Jaz sem te spoznal
po beli dlačici,
jaz sem te spoznal
po tvoji nežni tačici.
Tvoja mati
– Bog ji greh oprosti,
če je greh bil – zanj
je trpela dosti.
Pa so rekli,
da me nima rada:
,Ej – ušla ti je!‘ – a kaj!
ni li to navada? –
jaz sem star bil,
ona lepa mlada.
Norca so se delali,
a jaz sem plakal,
vendar sem jo ljubil,
in sem čakal, čakal.
In sem čakal, čakal –
ne zaman:
kaka si upadla, bleda,
in pogled solzan, skesan ...
... Le zvonite, le zvonite ...
z vsemi: tinka-tonka-tinka!
Ženko mojo pokopljite –
saj imam še sinka!
Pa skrivaj so šepetali,
sinček moj,
ha – neumnost – da jaz nisem
oče tvoj.
Potlej, da umrl si,
mi dejali so,
krsto – ha, ha! – prazno
pokopali so.
Jaz pa od pogreba
sem prišel,
ti na pragu mojem
si sedel,
in jaz sem te spoznal
po beli dlačici,
in jaz sem te spoznal
po tvoji nežni tačici!“