Za temi okni zamazanimi
je moja Margareta.
Brez žarkov razkošnih, brez cveta
beže mimo nje mlada leta
za temi okni zamazanimi.
Čuj zlobnih demonov sopihanje!
Glej krute, železne roke!
Njih sence hite čez oboke
In grabijo, v teme globoke
prestrašeno deklico vabijo.
Margareta – delavka – mene je strah!
Vse ure tvoje meglene,
vse kletve še neporojene
gneto se ta hip okrog mene
in tišče in duše in me davijo
Margareta, ljubica, dober večer!
Ljubiva nocoj se, ljubiva!
Kaj mar nama sreča je kriva!
Poglej, kak oblake obliva
ugaslega solnca glorija ...