„Hej, derviš sveti, v raj mi glej,
kaj prorok dela zdaj, povej!“
„„Baš kave čašo pije zdaj.““
„Se nama prineso je naj!“
Ne veš-li, car, da si bedak?
Ne veš, da derviš je lisjak?
„Hej, derviš sveti, v raj mi glej,
kaj prorok dela zdaj, povej!“
„„Baš Allaha zahvalil je
in čibuk si zapalil je.““
„Se midva zahvaliva ga,
pa čibuk sem! Prižgiva ga!"
Ne veš-li, car, da si bedak?
Ne veš, da derviš je lisjak?
„Hej, derviš sveti, v raj mi glej,
kaj prorok dela zdaj, povej!“
„„Baš sredi ravnega polja
konjiča vranega igra.““
Že osedlan, že obrzdan
stoji pred dvorom konjič vran.
„V Arabiji se je rodil,
iz njenih vod je čilost pil,
in brz je, kakor veter njen,
kot solnce njeno je ognjen.
A derviš ti, ki svet si mož,
konjiča tega jezdil boš,
zato, da tebi prednost dam,
naj sebi osla osedlam.“
Ne veš-li, car, da si bedak?
Ne veš, da derviš je lisjak?
In sredi polja plah in tih
ju sreča Baltazar menih.
„Hej pop pobožni, v raj mi glej,
kaj bog ti dela zdaj, povej!“
Menih strmi, menih drhti:
„A to mogoče meni ni!“
„Ej derviš moj, pa ti glej v raj,
pod nos lepo menihu daj!“
„A! . . . To je tisti car-bedak!
To tisti derviš je lisjak!“
menih se spomni, zre v nebo,
pa carju govori tako:
„Baš skozi linico z neba
mi zre v dolinico solza,
in ž njim vsi nebeščani zro
in glasno, glasno se smejo,
ker nosi derviša konjič,
a carja – ah – pa siv oslič ...“
Zdaj veš pač, car, da si bedak!
Zdaj veš, da derviš je lisjak!