Premnogo noč
sem objemal temo
po tebi hrepeneč,
in stiskajoč
pesti sem bedel
v blazine razrite ihteč.
In vstajali so
in rajali so
pred mano dnevi minoli.
Sončne žarke v laseh,
plamene v očeh
so šli svojo svetlo pot.
Nazaj, nazaj,
mladostni moj raj!
A od nekod
je pritaval glas
onemogel, pijan in teman:
„Nikoli več, nikoli ...“