Pred božji grob pokleknil sem kristjan.
Medlo, glej, lučke se leskečejo ...
Uboge duše tak trepečejo,
pogrezujoče se v obup teman.
O duša moja – ugasnil tvoj je dan!
Luč zadnjo ti valovi mečejo
po burnem morju ... in rjoveče jo
pogoltne kmalu hladni ocean ...
Pred mano Berta. Njeno glavo mirno
kostanjevi lasje obkrožajo
lahno spleteni; žarki božajo
v razkošju tihem žametni obraz,
a njeno srce, njeno srce verno
se pogovarja z bogom isti čas.