Pod zeleno lipo pa fantje
oreoevajo na glas:
„Stoji, stoji Ljubljan'ca,
Ljubljan'ca dolga vas ...“
A meni zletijo misli
v Ljubljan'co, dolgo vas
in iščejo, kje bi uzrle
predrage deve obraz.
In tam na poljanski cesti
ob okencu jo uzro:
odeva jo belo krilo,
z roko je podprla glavo.
Pred njo pa leži bel listič,
na njem je napisan sonet ...
on zeva in zeva in pravi,
kak jaz za njo sem vnet.
A misli moje nad mirno
glavo ji plavajo,
in lica in usteca rožna
ju poljubavajo.