Oblaček, ti plavaš
po nebu visoko,
oblaček, ti gledaš
po svetu široko:
ko zora, vsa mlada,
z roso se umiva,
z rudečimi žarki
lepo te obliva,
in gozde zreš mračne
in vrte žareče,
palače, prepolne
razkošja in sreče,
in zelene gore
in sinje morje,
ves kras neizmerne,
prelepe zemlje ...
In ti se solziš,
oblaček – zakaj!
Nad mano sijaj,
pod mano je raj,
a jaz hrepenim
nazaj, nazaj.
Na severu sivem
oblački veseli
s sestrami meglami
lepo smo živeli,
in pravili tiho
smo bajke si krasne,
cvetoče, duhteče,
kot rožice jasne ...
In v sanjah o sreči
presrečni smo bili,
kot da smo iz čašic
jo bisernih pili.
A veter okrutni
med nas pridivjal je,
sestrice in bratce
vsaksebi razgnal je.
In zdaj jaz po nebu
samoten potujem,
za bratci, sestrami
togujem, vzdihujem ...