Nedolžnost kakor pajčolan
dekličje lice krije ti,
kot zvezdi dve izza megle
očesci tvoji sijeti.
Po trgu greš ... In častniki
po trgu promenirajo,
s pogledi poželjivimi
za tabo se ozirajo.
„Kipeče, bujne prsi te!“
„In fino rezani profil!“
„Hm – če bi le obrazek njen
tako otročji več ne bil ...“
A jaz bežim izmed ljudi
in glavo si z roko podprem
in mislim misli žalostne.
In predse nem skoz okno zrem.
Glej ... tukaj ... tamkaj zvezdica
z višine jasne utrne se,
in ktera pade, več nikdar,
nikdar nazaj ne vrne se.