Moje barke so razpele jadra,
zapustile varne so pristane,
moje barke plavajo v brezbrežnost ...
Ah, vi cilji, moji zlati cilji,
kak bliščite v daljni se samoti!
K vam ne vodi cesta uglajena,
k vam ne hodi romarjev kardelo –
vi ste daleč proč od tega ljudstva.
Le po megli tavajoče duše
v hipih svetih so vas zaslutile,
v hipih svetih, ko skrivnosti večne
v bajnem svitu se odpro očesu ...
Ah, vi cilji, moji zlati cilji,
kak bliščite v daljni se krasoti!
Sezidali gotsko katedralo,
pod obloke mrzel mrak zaprli,
pa prižgali lučko so bolehno –
večna luč jo zovejo kristjani.
V polumraku sanjajoča bitja
drgetajo, plašno zroč krog sebe,
da ne vgasne večna luč nad njimi,
da ne zgrne tema se nad njimi.
Vseokoli plazi se po prstih
kot ponočni volk okoli staje ...
Osinela ustna šepetajo:
„Dajte solnca, dajte nam življenja!“
Tiha nada zatrepeče v srcih ...
„O grehota!“ sikne vest pijana ...
In glave se sklonijo v kesanju
in roke se sklenejo k molitvi ...
Jaz pa zbežal sem iz te trohnobe,
moje barke so razpele jadra,
zapustile varne so pristane,
moje barke plavajo v brezbrežnost,
k mojim ciljem ... Ah vi moji cilji,
kak bliščite v daljni se svobodi ...