Mak

Mak, mak, mak, sredi polja kima, mak, mak, mak rdečo kapo ima.

Pravi mu solnčece žareče: „Daj, odkrij mi se!“ On se neče.

„Ali jaz sem te izvabilo iz zemlje, z lučjo te pojilo.“

„Da me ti odgojilo nisi, jaz že sam bil pomagal bi si!“

Veterček čez polje zaveje, gizdalin mak se mu zasmeje:

„Ha, ha, ha! malo si me stresel, kape pa nisi mi odnesel!“

A jesen je prišla in zima – gologlav mak na polji kima.

„Joj, joj, joj!“ drgeta in vzdiše – solnca ni, rezka burja piše ...