Mimo mene je šla
kakor sanja lahka
večera poletnega, rožnega ...
Ta pokojni žar,
ta opojni čar
očesa otroško-nedolžnega ...
S seboj sem ga vzel,
celo noč sem drhtel
ob njem v svoji izbi podstrešnici
in kazal sem ga,
in kazal sem ga
celo noč svoji duši grešnici.