Svoji ljubici Essehri je sezidal Abdurrhaman ob valeh Gvadalkvivira čarokrasen grad.
Iz Kordove mnog prihaja moslem in po stezah vrta izprehaja se, napaja si oči čudeče.
Glej, ciprese kot duhovi temne v zrak se dvigajo, a pred njimi lavorike kot začarane kraljične
se priklanjajo. V hladni senci vodometa vodice šume zaspano, s kapljicami poigrava
si nebeški solnčni žarek in zefir lehak. In ti hrami, te dvorane! Kak kipijo vitki stebri
pod ažurnim svodom! Kak oboki križajo se! V lokih drznih vzpenjajo se pod nebo visoko.
A po stenah arabeske se prepletajo, cvetejo bujno in fantastično kakor sanje v duši mladi ...
Ah, in sanje v duši mladi si žele še več, še več ... Kje so huris črnooke, črnooke, črnolase,
črnolase, belopolte, da krase ta kras? Tukaj! – Glej ob vhodu divna huri! – Ne, saj to ni huri –
to ni krasotica živa, to je kip Essehrin! „Abdurrhaman, Abdurrhaman, Allah tebe naj prekolne,
naj zapre ti svoje dvore, ker korana ne spoštuješ! Kaj prepoved je korana? ,Allah eden, in njegova
je prepoved ta: Vernik, ne okrasi hiše, niti hiše, ne svetišča s kipom si človeškim –
kajti sodbe pride dan!‘ Ti pa, zaslepljen od strasti in ničemurnosti grešne, si postavil kip Essehri
vsem v pohujšanje!“ Tak jeze se po Kordovi stari moslemini, in prete nebeško kazen,
in žele nebeško kazen. Odgovarja jim kalif: „Oj vi starci moslemi! ne bojite se Essehre,
teh prelestnih, jedrih udov, teh sneženobelih grudij, ne rubinjih ustnic teh! drugih se bojite kipov –
z brazgotinami po čelu, z gubami na licih velih, razoranih od naslad – drugih kipov – kipov vaših!
Naj smejo se jim vrstniki? Naj li se ohranijo do potomcev vaših poznih? O sramota, o sramota!
Koran sveti, na pomoč! ,Odpri koran, Abdurrhaman, čitaj koran, suro peto, čitaj v nji prekletstvo svoje! ...‘
Oj vi verniki častiti, potolažite si srd! Vse na svetu se spreminja, vse na svetu pada, vstaja –
nove misli, nove želje – in le koran naj bo stvar?! Moslemi vi pravoverni, saj i vi ste za napredek:
le pomislite na suro, ki o vincu govori ...“ Zlobno se kalif nasmeje, moslemi osramočeni
grizejo se v ustnice.
Cookies on Poetry Cove