Divje polje duša moja

Divje polje duša moja, sili k tebi – daleč, daleč – Albertina. In oblaki hudourni

in vetrovi šumni, burni dušo mojo spremljajo k tebi, Albertina. Okna so zažvenketala,

vzganile so se gardine, luč na mizi je ugasnila – duša moja planila je k tebi, Albertina.

Ti si moja! Ti si moja! Kaj trepečeš? Ti si moja! Daj, napolni vnovič čašo, da se peni, da iskri se –

vriskajoča duša moja pije jo na dušek ves. In pijana spet se vrne cen, v viharja črno grozo,

in pijana blodi z vetrom nad šumečimi lesovi, nad bučečimi valovi – prosta, prosta ...