Kaj si? Fantom? Izrodek domišljije?
Stvor demona, ki čuje nad menoj,
odkar mladost samotna moja klije,
odkar v daljine pogled sili moj?
Iz mesta grem z večernimi mrakovi,
čez polje pred menoj hitečimi ...
na moji levi, tam leže grobovi,
temno leže nad vami spečimi ...
Spi car-ponos, spe misli do neba,
in vsa bodočnost, v kali započeta,
nedozorela in nikdar požeta,
oči pogum in vroča kri srca,
ki ni prineslo svoje zadnje žrtve
še na oltar ...
Ah vse – kot za gorami zarje mrtve,
ah vse – ne dvigne več se vse nikdar? ...
Zarotil sem tvoj grob: "Ti temnousti,
odkrij skrivnost mi smrti in življenja –
kar pod teboj se še boji trohnenja,
umreti noče, pod nebo izpusti!"
In dvignila se senca je visoka
iz groba tvojega, temna do zvezd,
in kot bila je bela njena roka,
spoznal sem jo – ime ji je: Bolest.
In šla sva, kjer najtišja je tihota
polja in najsvetlejši čar noči,
pogledal tuje njene sem oči,
spoznal sem jo – ime ji je: Samota.
In šla sva, kjer je luč pregnala mrak,
in bil je množic valujoči šum,
in kot je samosvoj bil njen korak,
spoznal sem jo – ime ji je: Pogum.