Pa kaj bi jaz dal le za eno pošteno roko,
da me potreplje po rami,
in drugega nič ne da mi –
le srčen pozdrav in odkrito, iskreno oko.
Ah kaj so obljube in kaj so prisege deklet!
Kdo še veruje vanje?
Lej sapice pomladanje:
tak ziblje se njih šepet od cveta na cvet.
Ne glej me tako očitaje, obraz bolečin –
življenja klic zahteva,
da mati omedleva,
in kakor brez srca na pot se odtrga sin.
Prijatelj! to je beseda vseh besed!
kot meč, svetlo nabrušen,
i v ognju i v strupu izkušen –
on, ti – in na drugi strani – magari ves svet!
O batjuška moj – zapuščen je zdaj moj hram.
Kar tvoje oči so umrle,
kar so se od mene zazrle,
povej ga: pred kom me za svoje najboljše ni sram?
Pa kaj bi jaz dal le za eno pošteno roko,
da me potreplje po rami,
in drugega nič ne da mi –
le srčen pozdrav in odkrito, iskreno oko!