Ves svet vzdihuje
razpet pod mraz –
miruje čas
nad njim – tak tuje,
tak daljno vse, kot drag obraz
ki spi v gomili ...
Težko se vzgane
megle ovoj
in pred menoj,
kot krute rane,
po snegu sled stopinj
v pokoj daljin ...
Stopinje te –
jaz jih poznam!
Moj pogled gre
naprej po njih
kot romar tih
gre po sledeh
trpljenja božjega.
A sam stojim,
še se bojim,
še trepetam:
Ne tod, ne tod,
ah to je pot
krvavih lis.
O Bog, glej rok,
kolen odtis
in tu obris obličja ... to si ti.
Ah, tu si prvič vdolbel v led
obraz trpeči svoj, poet ...
In šel sem tja in pal,
poljuboval
z boljo ovenčani obraz –
o, in poglej:
ah – to je on in to sem jaz!
Iz leda gledam sam ...
In vstalo je kot zvok fanfar
in vzplalo je kot silen žar
od vsepovsod ...
In tisti čas
sem vedel, kod gre moja pot,
in takrat sem spoznal
vso to neizprosno slast,
ti temna pred menoj oblast ...