O batjuška, zakaj si šel od nas! Kaj nebi rajši nam še kaj zapel, pomoževal nam, kakor stari čas, kako boš snubil in si ženko vzel?
Kak pod goro, ko prišel v gosti mraz, mladenič šopek je za trak pripel: izbirat gre po rodu je in glasu, izbirat gre po licu je in pasu.
Zapihal jug ... v panjove zadiši bučelam ajda ... zašumi pšenica ... z gora večer od vseh strani hiti in v detelji pedika prepelica.
Hej, tam v svobodi duša zaživi, krepkeje kri razpali mlada lica! Domov se vračaš – "Bog daj, gospodar!" ti pušiš pipo – kaj ves svet ti mar.
Pred zarjo jutranjo oblak priplava, nad tvojim poljem se ustavi zlat, po lehah, po logeh se razgledava, motri skrivaj zorenje tvojih nad.
Od zemlje dviga sveža se vonjava, od neba svetla kaplje blagodat – a ti z oči si nočne sanje zmaneš, zagledaš se v svoj raj, strmeč obstaneš.
O batjuška, to vse so bile sanje, njih oče jad je, mati njih – bridkost. Iz mraka svojega si gledal vanje, kot ujetnik skoz lino zre v prostost.
Brezplodno hrepenenje, kljubovanje, to bila tvoja grenka je mladost, samoten plamen, z vetrom se boreč, na tla pritiskan, kvišku koprneč.
O, jaz pa grem, v poljano tiho grem, da vidim te, kak z mrakom govoriš, kako šelest lesa poslušaš nem ... Ne vidim te – a z vetrom prišumiš,
kot spev in vzdih – kaj mojim je očem? Li tamkaj na križpotju ne stojiš? Ne – križ je le starinski, ves surov, kot da v polje zablodil je z grobov!
Cookies on Poetry Cove