Kaj nisi to ti, o batjuška moj?
Kaj hočejo tvoje blede roke
od mene?
Povej,
kaj so še tako zapuščene
kot prej?
On stoji in molči ...
Kaj hoče od mene pogled tvoj,
prodirajoč v moje duše noč?
Tako pekoč je pogled tvoj –
kot meč, žareč med menoj in teboj,
tak vest izprašujoč ...
On stoji in molči ...
Ah, ne blesti se verzov mojih ost
kot prejšnji čas,
glej, legla razočaranja trpkost
na moj obraz,
bolan moj smeh in brez moči moj gnev,
ljubezen hladna, mrtev je moj spev.
S kom naj tekmujejo še moje nade?
Ah, kje je boj,
ki merili moči smo v njem si mlade?
Ves nepokoj,
blestenje daljno svojih sanj –
komu jih dati, če ne verješ vanj?!
In brada rujava mu je zašumljala
in trepetala in šepetala
kot nočni gaj,
skrivnostno in ljubo
in žalostno tako ...
In ko sem se k njemu sklonil
in dahnil: "Kaj? ..."
kot v večeru oblaka sijaj
je v mraku izginil, zatonil.
In bil sem sam
kot hrast, sred polja zmrzujoč,
na njem sedi vran krakajoč
in toči v noč:
tožiti solncu ga je sram.