1.

Grobovi tulijo ... šume in tulijo razpokani kot nenasitna žrela, zevajoča v polnočni mrak ... Kaj hočete od nas?

Imeli smo ljudi – v poljani cvet, imeli smo jih – vrhu gore hrast, imeli smo jih – dali smo jih vam – kaj hočete, grobovi, še od nas?

Grobovi tulijo ... vrtinci črni vstajajo iz njih in kot vampirji se vijo po zraku in žrtev iščejo z bodečimi očmi.

Oko ti plameneče – kam si se zagledalo? Kaj hrepeniš v daljine, v jasnine vedre? Sanjaš nadoblačno razkošno luč? ... Grobovi tulijo!

Ti krepka pest – tvoj meč je blisk zareč – ko seka rane, poje melodijo svetlo in zmagovito skozi noč – obstoj, obstoj – grobovi tulijo!

Uporne prsi ve, ki dihate svobodni zrak, srce kipeče, ki biješ, da te sluša milijon, trpeči milijon – čuj, sodba ti

je pisana: grobovi tulijo! Obrni v tla oči – ne sanjaj zvezd, prijatelj moj, ti kondor, solncu brat! Kaj si ga videl že: ujet, zaprt

svobode kordiljerske smeli sin; kaj si ga videl, kak je onemogel v obupu nemem s krili vztrepetaval, v rešetko zaletaval se z glavo

in krvavel? ... Dva črna curka, veš prelila sta se čez oči njegove – o te oči, v višinah carujoče! – baš čez oči – dva črna, črna curka.

In takrat je povesil perotnice in ves, kot veja v vetru drgetal: veš, ravno čez oči – dva črna curka! Jaz sem ga videl, in sem klel ljudi.

Za vedno se mi v dušo je vsesal oči ponosnih onemogli srd, in zašumela je okoli mene pretemna, težka pesem iz grobov ...