»Zgodnja danica.«

Glasen hrum doni na brodu, Tam na Nilu pri Kairi, Ljudstva mnogo je na suhem, Ljudstva dokaj na valovji,

Na valovji nilskem v barki. Kaj pomeni taka radost, Kaj pomeni strel in godba? Al se vozi turški paša

Po deželah afrikanskih? Ali poglavar Efendi, Morda se v Egiptu ženi? Strel in godba ne pozdravlja

Paša turškega na brodu, In Efendi se ne ženi. Čujte: Soliman Abuna, Iz Evrope se vernivši,

Jadral bo v dežele daljne, Deleč gori med zamorce, Pelje novih jim tovaršev, Božja čast je vsim zastava.

Njim odmeva Strel in godba, Solimanu in tovaršem, In bandera njim vihrajo, ljudstvo glasno njih pozdravlja.

Čudu novemu se čudi. Nil šumi, mogočna reka, Na valovji stoji barka, Barka nova pašatova,

Iz železja je skovana, Sveti se kot čisto srebro, Stoženj je visok kot gora, Jadra bele kakor svila,

Močne so vervi kot jeklo, Vesla čverste kakor ruda, Težko sidro kakor svinec. Pride Soliman Abuna,

Tako paša nagovarja: „Daj mi, paša! barko novo, Vozil bodem se s tovarši, Poveslamo gor po Nilu,

Med narode afrikanske.“ Solimanu reče paša: „Lepe, krasne barke nove Ne bi dal za zlate kupe,

Vendar Soliman Abuna Naj ima jo v nizko ceno. Naj ti dobro, dolgo služi, Srečno se s tovarši vozi.

Krasna barka pašatova, Iz železja vsa skovana, Ki se sveti kakor srebro, Steženj njen visok kot gora,

Jadra bele kakor svila, Močne so vervi kot jeklo, Vesla čverste kakor ruda, Težko sidro kakor svinec,

Lepa barka pašatova Naj Abuna tvoja bode, Srečen vozi se po Nilu, Do narodov afrikanskih.“

Soliman prevzame barko, Krasno barko pašatovo, In tovaršem beseduje: „Oj tovarši,. barka nova

Bo po Nilu nas vozila; Mi Bogu smo posvečeni, Barka pa bo zvezda naša, Luč narodom čemim nese,

Žar ljubezni prejunaške.“ Tak Abuna beseduje, Vse se giblje, vse se ziblje, Ljudstvo se na bregu tare,

Poka strel in vrisk odmeva, In na barki je Abuna, Barko novo blagoslovlja. Na poveršji zavihrajo

Zdaj bandera misijonske, Nad banderom naj visočim Zablišči se zlata zvezda, To je „zgodnje“ svit „Danice“ –

V barki so trije predali, Te Abuna blagoslovlja, V zadnjem pa altar postavi, Posvečuje ga Kraljici

Rajski, Materi Mariji. Tje postavi nje podobo Lepo kakor bliš nebeški. In na barki pred Marijo

K večnemu Abuna moli, Sveti dar Rogu opravlja; Rajska godba se razlega, Ter odmeva glasno petje:

„Bog pred Tvojim veličastvom, Molimo te Tu v samoti: Da se širi Tvoja slava Krog in krog po celi zemlji.“

Dokončana je slovesnost, Barka nova posvečena, Strel in vrisk doni na Brodu, Žarke širi zlata zvezda,

Hladni piš vihra bandera. Že k odhodu tromba poje, Bele jadra so napete, In izurjeni brodarji

Vsi derže za čverste vesla. Zdaj oglasi se Abuna, Slovo jemlje od Kaire, In tovaršem beseduje:

„Glejte vi tovarši moji, Bojevavci svete vere, Kak se sveti zlata zvezda. Svitla zvezda je danica,

In danica krasna banka, Ki po Nilu nas ponese Gori med narode Černe. Zgodnja zvezda poznih časov

Rajske žarke bo razlila Na obnilske vse pokrajne, Ker mogočna morska zvezda, Mila mati je Marija.

Kot danica dan naznanja, Tak prinese barka naša Beli dan narodom černim. Verli bodite brodarji,

Zdrav nam, paša, zdravo ljudstvo, In pogumni vi tovarši! Vozi „zgodnja“ nas „Danica“, Bog, Marija, bodi z nami!“

Tak Abuna beseduje, Tromba zadnjikrat zapoje, Nova barka pa odrine, Glasno zadone pozdravi,

Sreča! z Bogom! se razlega. Zopet godba se oglasi, Močno je valov šumenje, Glasi pa done močneje,

Verski zapojo junaci, Z zgodnje se glasi Danice: Zdrava morska zvezda, Blaga Božja mati,

Vekomaj devica, Srečne rajske vrata. Gabriel pozdravljal, Rekel ti je: zdrava!

Daj nam mir Kraljica, Svetu druga Eva. Grešnike oprosti, Luč prinesi slepim,

Podi hudobije, Dajaj nam dobrote. Kaži, da si Mati, Sinu prošnje zročaj,

Ki za nas je rojen, Tvoj se imenuje. Čudna si, devica, In med vsimi mila,

Reši nas od grehov, Stori mile, čiste. Čisto daj življenje, Potovanje varno,

Jezusa pokaži, Da se veselimo. Čast Bogu Očetu, Velikemu Kristu,

In svetemu Duhu, Trem edina slava! Barka je na sredi Nila, Zadnji glasi zadonijo,

Na bregovji klic odmeva, Ljudstvo sluša, barki maha, Jemljejo slovo brodarji, Sveti zgodnja se danica,

Svitla, krasna zlata zvezda, Zgodnja zvezda poznih časov. Od Kaire do Hartuma Glas razširja se ob Nilu:

„V svitli barki iz železja Pride Soliman Abuna, Glejte, glejte novo čudo!“ In po Nilu barka plava,

Vrejo k Nilu černe trume, Čudijo se zlati zvezdi, In pozdravljajo Abuna. Vstavi zgodnja se danica,

K njej Abuna ljudstvo vabi, In pokaže v rajskem svitu Zemlje in nebes Kraljico. Spet v pokrajnah vsip obnilskih

Krog in krog se glas razširja: „V svitli barki iz železja Pride Soliman Abuna, V barki sveta je Marija,

Zemlje in nebes Kraljica, Glejmo, glejmo čudo novo!“ Vrejo k barki trume nove, Gledajo nebes Kraljico,

Z mično godbo pesem glasno Verski zapojo junaci: Zdrava morska zvezda, Blaga Božja mati,

Vekomaj Devica, Srečne rajske vrata! – Veter piše, barka nova Po valovji mirno plava,

Čverste vesla se vertijo, Zlata zvezda milo sveti, Na pobrežji ljudstvo vriska, Z barke godba ga pozdravlja,

Vse se veseli z Abunom. Pade tiha noč na zemljo, In nebo v bliščobi zlati Mokro pot brodarjem kaže.

Težka barka se ne vstavi, Po valovji dalje jadra, V nočnem blesku na poveršji. Radosten stoji Abuna.

Zdaj od juga se priplazi Gosta megliti pod obnebjem, In gosti se kakor tetina O večernem, hladnem mraku.

Zlato zvezdje se poskrije, Vse na hip obda tamota. In vihar strašan potegne, Da se stresne težka barka

Grozno zašumi Valovje, Da prešine strah brodarje. Blisk in grom skoz tmino šviga, Vsiplje se naliv kot toča,

In vihar maje valovje, Da se suče težka barka Kakor lahki list po zraku. Vesla sučejo brodniki,

Al vihar jih vse premaga, Bele jadra jim poterga, V dno zastonj se sidro spušča, Ob skalovje barka bije,

Lije dež, valovje pljuska, Z bliskom spet germijo strele, Šviga strah po sercih v stiski, Nagne barka se, pogrezne,

Da v predale votla lije, Pokajo vervi in steženj. Vendar zopet se povzdigne, Zopet pa ob skale bije,

Zopet kviško voda pljuska. Vse v trepetu strašnem zdiha, Smertna groza vse obhaja, Le Abuna na poveršji

Čverst stoji pod zlato zvezdo, Stresa z barko se, nagiblje, In oči v nebo upira. Sčasoma vihar pojenja,

Raztepejo se oblaki, Zablišče se zlate zvezde, In pomiri se valovje. Zopet sučejo se vesla,

Bele jadra so napete, Mirno zgodnja gre Danica, V barki zapojo junaci Pred Marijo morsko zvezdo:

„Hvaljen bodi Bog neskončni, Hvaljena nebes Kraljica! Mirno zopet barka plava, Ker mogočno varstvo Božje

In premile je Device, Hvala naj doni na veke!“